Lou in Chantal sta divji najstnici in najboljši prijateljici, ki hrepenita po istem cilju; beg iz zavoženega in zakotnega mesteca v New York. Ko imata zbranega dovolj denarja in se jima eden od vrstnikov ponudi kot voznik, se zdi, da dekleti ne bo nič več zaustavilo pri dosegu sanj. Toda kruta realnost se kmalu zruši nanju in hrepenenje po osebni svobodi postaja vse bolj nedosegljiv ideal. To je okvirna zgodba drame Firecrackers, režijskega prvenca kanadčanke Jasmin Mozaffari, ki znova dokaže, da je prihodnost neodvisne filmske produkcije v ženskih rokah. Filmi o življenju mladih, odrinjenih na rob družbe, so za marsikaterega režiserja prevelik zalogaj, saj si ne smejo privoščiti sentimentalnosti, osladnosti in ekstremne politične korektnosti. Na srečo Mozaffarijeva samozavestno dokaže, da je vešča režiserka, ki se ne boji razgaliti najbolj temačnih poglavij odraščanja “drugačnih” najstnikov, hkrati pa ji v zgodbo uspe vnesti mnogo upanja in pristnih emocij, zaradi katerih so gledalci v zgodbo še bolj vključeni. Zahvala za to gre tudi odličnima igralkama, med katerima dominira Michaela Kurimsky kot temperametna Lou. Na tem mestu pa pridemo tudi do edine vidnejše napake filma; ta namreč mnogo več časa namenja razvoju Louinega lika, medtem ko je Chantal skoraj vedno v ozadju, še posebej v drugi polovici filma. Zgodbe o prijateljstvu si ne smejo privoščiti, da je eden od prijateljev bolj pomemben od drugega, saj je zaradi tega film oropan čustvene globine. Na srečo ta napaka ni usodna in ne pokvari splošnega vtisa, da je Firecrackers iskren in prepričljiv film režiserke, pred katero je zelo svetla prihodnost. .
