Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Rezultat iskanja slik za stan and ollie 2019

Stan Laurel in Oliver Hardy sta s svojimi nastopi kot duet Stan And Ollie v 30. in 40. letih postala ne zgolj kralja fizične komedije, ampak tudi eni največjih komičnih ikon 20. stoletja. Stan And Ollie gledalcu ponudi enako grenak kot sladek vpogled v topel in hkrati kompleksen odnos med obema igralskima velikanoma, hkrati pa ne želi slediti formuli klasične biografije, ki bi kronološko prikazala začetek njunega prijateljstva ter vzpon med zvezde komedije. Namesto tega se film začne v začetku 50. let, ko sta Laurel in Hardy že nekoliko pozabljena od Hollywooda in se v želji, da bi pridobila finance za nov film, preživljata z dolgimi turnejami po napol praznih gledaliških dvoranah, ves čas pa ju spremlja neprijeten občutek, da ju je povozil čas in da svet ne potrebuje več norčij Stana in Ollieja. Osrednji motiv filma je predvsem prikaz moči komičnega dueta na sama junaka, ki se na stara leta vse težje prenašata, hkrati pa drug brez drugega ne moreta. Navkljub žalostnemu ozadju je Stan And Ollie precej zabaven in očarljiv film v stilu Bohemian Rhapsody, ki glavna junaka noče prikazati v pretirano mračni luči, hkrati pa nikoli ne izpade preveč pokroviteljsko do njiju ali pretirano pockurano. Glavni adut filma pa se kakopak skriva v fenomenalnih predstavah Steva Coogana in Johna C. Reillyja, ki sta vizualno naravnost osupljivo podobna resničnima Laurelu in Hardyju, hkrati pa uspeta ujeti karizmatičnost in neprekosljiv komični timing dvojice, čeprav je treba priznati, da igralca najbolj zasijeta v resnih momentih, ki bodo gledalca spravili na rob solza. Stan And Ollie je film, ki se spoštljivo pokloni velikanoma komedije in jima nastavi ravno prav bridek kot očarljiv portret.

Ana, novopočena mamica, kmalu po porodu hčerke ugotovi, da njenega imena ni v nobenem računalniškem sistemu. Da uradno sploh ne obstaja. Da je izbrisana. Režijski prvenec Mihe Mazzinija je kafkovsko zasnovana drama o že večkrat videnem boju posameznika z birokratskim sistemom, kjer je vsakdo brez denarja in vpliva obravnavan kot nepomembna številka. Izbrisana se – kot že razodene naslov – dotika verjetno najbolj temačnega poglavja zgodovine osamosvojitvene Slovenije, ko je bilo dobesedno čez noč več kot 25.000 slovenskih državljanov izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev, vendar pa se Mazzini tematike ne loteva jezno in agresivno, ampak ubere bolj spravljiv in umirjen ton, ki družbeno kritiko zamenja za melahnolični in čustven prikaz intimne drame o materi, ki se za svoj obstoj bori bolj zaradi tega, da bi bila ponovno združena s svojo hčerkico. Tudi predstavniki birokratskega sistema niso prikazani v nehumani luči, ampak bolj kot ljudje, ki sledijo točkam zakona kot pa lastni vesti. Pričujoči boj z mlini na veter pa kakopak ne bi bil prepričljiv brez odlične igralske predstave Judite Franković, ki z obrazno mimiko uspe izraziti tisto, kar tisoč besed ne bi uspelo. Frankovića uspe nositi film pokonci tudi v najbolj šibkih trenutkih, ko ta postane nekoliko preveč sentimentalen (v filmu je prisotna tudi za lase privlečena plesna točka, ki enostavno ne funkcionira s preostalim delom zgodbe) in postreže z nekoliko klišejskim simbolizmom, nerodno spisanimi dialogi ter nedorečenim koncem. Izbrisana se žal ne uspe uvrstiti med najboljše predstavnike domačega filma, vendar pa ima kljub temu dovolj močnih plati, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.