Ob filmih, ki se dotikajo življenja homoseksualcev, me skoraj vedno zaskrbi. Ne zaradi same tematike, ampak predvsem načina, kako bodo istopolno usmerjeni posamezniki portretirani; ti so ponavadi postavljeni v vloge histeričnih in poženščenih frizerjev ali modnih oblikovalcev, njihovo melodramatično obnašanje in splošno pretiravanje pa doseže ravno nasproten učinek, ki ga omenjeni filmi želijo doseči. Ti namreč želijo gledalcu dopovedati, da so tudi homoseksualci povsem običajni ljudje, vendar pa jim filmi naredijo to medvedjo uslugo, da jih prikazujejo karseda “drugačno”, ravno zaradi tega pa nastane most med filmarjem in publiko, ki je še vedno zagledana v stereotipne predstave o gejih in lezbijkah. In zato je prav osvežujoče naleteti na film, ki ohrani stik z realnostjo in predstavi ganljivo, intimno in umirjeno zgodbo o dveh osamljenih gejih, ki trpita zaradi slabih izkušenj v ljubezni, hkrati pa drug do drugega čutita ne zgolj spolno privlačnost, ampak tudi toplo bližino in občutek sprejetoti. Pit Stop je preprost, vendar hkrati kompleksen film, ki se spusti v ozadja težavnih odnosov in gledalca opozori na majhne stvari v naših življenjih, katera pogost prezremo. Počasen tempo ter odsotnost večjega dogajanja sicer znata biti marsikateremu gledalcu nekoliko nadležna, toda Pit Stop prepričljivo dokaže, da ne obstajajo hetero in homoseksualne ljubezni, ampak da je ljubezen ena sama, katero vsi čutimo na enak način.
Ocena +4
