Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Yen Tan je v Maleziji rojen ameriški filmar, ki se je v preteklosti pogosto dotaknil problemov LBGT skupnosti, ki se vsakodnevno sooča s predsodki, šikaniranjem in celo nasiljem. 1985, sicer celovečerna različica Tanovega istoimenskega kratkega filma iz leta 2016, je trpka drama, postavljena v drugo polovico 80. let, ko začne epidemija AIDSa postajati globalni problem in razširi zmotno prepričanje, da gre za bolezen istospolno usmerjenih; osrednji lik filma je Adrian, vase zaprt homoseksualec, ki se za božične praznike vrne v rodni Teksas k svoji konzervativni in globoko verni družini, da bi jo seznanil s tragično novico, da umira za AIDSom, pri tem pa se mora naučiti tudi sprejemati svojo drugačnost, preden bo prepozno. 1985 je minimalističen in čudovito preprost film, ki gledalca pritegne z grobo črnobelo fotografijo in subtilnim občutkom za socialni realizem, pa četudi je v svojem bistvu tako karakterna kot tudi družinska drama o posameznikih, ki so se prisiljeni soočiti z mnogimi težkimi resnicami in preko tega najti pot upanja skozi negotovo prihodnost.Tan se prefinjeno in z velikansko mero spoštovanja do gledalčeve inteligence dotakne obdobja panike, ki jo je povzročil izbruh AIDSa, pri tem pa se premeteno odreče sentimentalizmu in poenostavljenim moralnim sporočilom prikazane zgodbe. Film odlikuje tudi izvrstna igralska zasedba (Cory Michael Smith, Virginia Mades, Jamie Chung in Michael Chikilis so še posebej vredni po hvale), Tanu pa je treba tudi priznati pogum, da je ustvaril enega redkih filmov, ki skuša razbiti stereotipe ne zgolj o homoseksualcih, ampak tudi o konzervativnih ljudeh, ki tokrat niso nujno slabi, ampak zgolj posamezniki, ki se bolj kot drugačnosti bojijo samega sebe. 1985 je eden najboljših filmov na temo AIDSa in vpliva, ki ga je bolezen imela na družbo.

Pisateljica Lee Israel se je javnosti prvič predstavila v 70. in 80. letih minulega stoletja, ko je napisala veliko število biografij znanih igralcev, novinarjev in celo kozmetičnega tajkuna Esteéja Lauderja. A ob prihodu v 90. leta je njena kariera trčila ob dno; zaradi pomanjkanja denarja in naraščujočega alkoholizma se je začela utapljati v finančnih težavah, njeno problematično samotarsko obnašanje in trmoglavost pa sta ji uničili vse možnosti, da bi se lahko postavila na noge. Na tem mestu se začne biografska komična drama Can You Ever Forgive Me?, sicer popis njenega najbolj znanega obdobja, ko je služila denar s pomočjo ponarejanja okoli 400 pisem umrlih umetnikov, kasneje pa je krenila celo tako daleč in začela krasti originalna pisma iz knjižnic in muzejev. Film se kljub težki tematiki in problematičnemu osrednjemu liku ne odvija kot zamorjena moralna drama, ampak kot trpka komedija v stilu Woodyja Allena, obarvana z jazzom in indie rock glasbo, duhovitimi dialogi ter presunljivim igralskim duetom komičarke Melisse McCarthy v vlogi Israelove ter simpatični Richard E. Grant kot njen gejevski prijatelj ter kriminalni partner Jack. Oba igralca sta na vrhuncu svoje moči, še posebej McCarthyjeva dokaže, da je mnogo več kot zgolj obraz za lahkotne komedije. Tematika literarnega ponarejanja morebiti ne zveni kot zanimiva snov za film, toda Can You Ever Forgive Me? jo predstavi na zanimiv, navihan ter ganljiv način, tako da gledalec lahko do določene mere vzpostavi sočutje do glavne junakinje in njenega boja za preživetje. Simpatična biografija z oskarjevskimi nastopi.