Filmske recenzije | RAZGLEDANO

David Fincher, danes eno od najbolj prestižnih filmskih imen na svetu, je imel vsej prej kot obetaven začetek svoje kariere; po komercialnem in kritiškem fiasku s tretjim delom v franšizi Alien se ni prepostil malodušju in se lotil projekta, ki je bil – vsaj za 90. leta – zelo tvegan in bi lahko rodil bodisi novodobno klasiko bodisi še eno katastrofo, ki pa se je Fincher ni mogel privoščiti. Govora je o Se7en, simbiozi umazanega kriminalnega trilerja in psihološke grozljivke, ki vsaj na prvi pogled sledi klasičnemu zapletu o lovu na morilca; dvojica detektivov, umirjeni veteran Somerset (Morgan Freeman) in impulzivni novinec Mills (Brad Pitt) se spustita v blodnjak umazanih stanovanj, zakotnih narkomanskih gnezd in deževnih mestnih ulic, da bi ulovila odgovornega za serijo brutalnih umorov, katere naj bi navdihnil koncept sedmih smrtnih grehov, vendar pa se kmalu izkaže, da morilca vodi prav poseben motiv, ki je usodno povezan z obema detektivoma. Se7en je film, ki predstavlja hkrati poklon kot tudi dobrodošel odmik od pogosto kičaste estetike hollywoodskih kriminalk; enigmatična in večplastna zgodba se prepleta s temačno noirovsko atmosfero, umazanijo, dekadenco in skoraj apokaliptično podobno urbane džungle, v katero so ujeti osrednji liki kot nemočne kafkovske lutke, Fincher pa si s svojo drznimi režijskimi prijemi upa dostaviti nič kaj veder in hudobno depresiven komentar o svetu, kjer je upanje na koncu tunela zgolj luč prihajajočega vlaka, ki te bo razmazal po tirih. Igralske kreacije so vse po vrsti fantastične; Freeman in Pitt postrežeta s svojima daleč najboljšima predstavama v karieri, vendar pa jima šov ukrade diabolični Kevin Spacey, ki v zgolj nekaj minut trajajočem nastopu spusti gledalcu led skozi žile in ga strese do kosti. Se7en je film, ki si upa šokirati in ohranja gledalčevo pozornost z vrhunskim suspenzom, prepričljivo temačno estetiko ter občasnimi humornimi vložki, vse skupaj pa privede do enega od najbolj šokantnih in strašljivih epilogov v zgodovini sedme umetnosti. Se7en je mojstrovina in prvo veliko zmagoslavje Fincherjeve kariere.

Igralec Jonah Hill, ki si je kariero ustvaril kot komik, je zadnja leta skušal ubežati luknji, v kateri se je recimo znašel Adam Sandler in svoj igralski razpon dokazoval tudi v bolj resnejših izdelkih, letos pa se je lotil novega podviga in sicer režijskega prvenca Mid90s. Film, ki se naslovu primerno odvija v 90. letih, je grenko-sladka pripoved o odraščanju mladega Stevieja, ki je razklan med domom, kjer se nad njim znaša starejši brat ter ulico, na kateri naveže prijateljstvo s skupino skaterjev, ki skuša ubežati kruti resničnosti tudi s pomočjo drog in alkohola. Mid90s je posnet v formatu, ki pritiče načinu snemanja filmov tistega časa (resolucija ekrana tako ni široka, ampak zgolj 4:3), prav tako pa vključuje ogromno nostalgičnih bombončkov v obliki računalniških iger in glasbe tistega časa, vse skupaj pa še spremlja minimalistični soundtrack Trenta Reznorja, ki se prepričljivo zlije z okvirno zgodbo in hkrati izvrstno zajame duh časa, v katerem se nahajamo. Hill več kot uspešno zajame 90. leta in izpostavi težave, s katerimi se je srečevala tedanja mladina, še posebej žalostno dejstvo, da je ulica odigrala pomembnejšo vlogo v njeni vzgoji kot pa domače ognjišče, ki ji ni nudilo nobenega zadovoljstva ali občutka družinske topline. Zato ne preseneča, da se večina dogajanja odvija na ulicah (skate parki, zapuščeni industrijski kompleksi, trgovine, pločniki), katerih življenje je perfektno ujeto s pomočjo odličnih igralskih predstav in spretnih dialogov, ki ohranijo politično nekorektnost in surovost slenga, ki ga je uporabljala (in ga še vedno) mladina. Johah Hill je z Mid90s več kot izvrstno tlakoval pot svoji režijski karieri in upamo lahko, da se bo še opogumil.