Umazana nojstrovina Sicario, ki je ponudila neolepšan in brutalen vpogled v vojno med ameriško vlado in mehiškimi narkokarteli, je vsebinsko zaključen film, ki ni potreboval nadaljevanja, vendar se je letos zgodilo ravno to. V filmu Sicario: Day of the Soldado se stari znanci iz prvega filma (z izjemo Emily Blunt) vrnejo na bojišče in znova pokažejo zobe kartelom, le da tokrat ni v ospredju trgovanje z drogami, ampak z ljudmi oz. z ilegalnimi pribežniki, med katere se pretihotapijo tudi teroristi. Izbira tematike filma ni presenetljiva, še posebej, ker ZDA na čelu s predsednikom Trumpom trenutno živijo v času burnih razprav o grajenju zidu na meji z Mehiko, globalnem terorizmu in posledicah, ki jih prinašajo množične migracije. Iz tega vidika je obstoj pričujočega filma upravičen, saj bi lahko gledalcu lahko podrobneje predstavil ozadja omenjenih tematik, o katerih vsi govorimo, a neverjetno malo v resnici vemo. Škoda le, da film Sicario: Day of the Soldado bolj kot sama tematika zanima akcijska zgodba o ugrabitvi in reševanju hčerke šefa mehiškega kartela. Da ne bo pomote; film na več mestih uspešno sledi formuli predhodnika, saj se odreče sentimentalizmu in postreže z kot elastika napeto, odlično odigrano in še vedno surovo realistično zgodbo, ki gledalca brez težav kratkočasi za slabi dve uri. Težava je le v tem, da je predhodnik uspel najti idealno ravnotežje med akcijskim dogajanjem in informiranjem gledalca o umazanijah, ki se odvijajo na trgu z mamili, medtem ko Day of the Soldado vse podredi pokanju, pregonom, mikastenju in mrkim pogledom. Navkljub napakam je Sicario: Day of the Soldado izvrsten kriminalni triler s preveč zanimivo zgodbo, da bi nas dolgočasila.

David Mamet je za mojo malenkost nekaj podobnega kot Christopher Nolan; že samo ime je dovolj močan garant za kvalitetno vsebino. Mamet je namreč vrhunski dramatik, ki je s svojimi številnimi igrami pustil velik vtis, njegov zaščitni znak pa so pikri dialogi, kompleksna vsebina in liki v večnem konfliktu s bodisi ljudmi okoli sebe ali pa kar s samim sabo. Glavni junak dramatičnega trilerja Edmond spada med slednje; navidez ugledni možakar iz Manhattna, ki nekega večera ugotovi, da ni zadovoljen. Težava je zgolj v tem, da ni povsem prepričan, kaj je tisto, kar ga dela praznega, zato poskuša najti vse možne ventile, da bi se dokopal do odgovora. Kar sledi, je Edmondova nespečna pot skozi labirinit striptiz klubov, bordelov, podzemnih železnic in gostiln, kjer se zapleta v besedne dvoboje z mimoidočimi, dokler mu ne poči film in v njem zavre potreba po nasilju. Edmond je za ogled kar naporen film, saj se spusti v najtemnejše predele posameznikove psihe in razgali njegovo razklano dušo, ki je oropana plemenitosti in načelnosti, ostane pa le jeza, razočaranje, nestrpnost do drugačnosti ter spoznanje, da je praznina sveta zgolj odslikava neke drugega praznine, ki biva v nas samih. William H. Macy je v glavni vlogi fantastičen in idealna izbira za razočaranega moškega srednjih let, preostali igralski ansambel, kjer dominirata Julia Stiles in Joe Mantegna, pa prav tako ni od muh. Nasploh uspe Memet ustvariti še eno malo mojstrovino, ki izvrstno odslikava duh časa in gledalca razvaja z inteligentnim scenarijem ter ostrino, ki je enako humorna kot tudi pretresljiva. Tako kot naša življenja.