22 July režiserja in scenarista Paula Greengrassa je po U-July že drugi letošnji film na temo zloglasnega terorističnega napada, ki ga je leta 2011 izpeljal norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik. A če je prvi osredotočal zgolj na dogajanje na otoku Utoya, kjer je Breivik pomoril 77 mladih ljudi, je Greengrassov film vsebinsko bistveno bolj razširjen in kronološki, saj pokriva dogodke od začetka napada pa vse do razglasitve sodbe, ki je Breivika spoznala za prištevnega v času dogodkov. Film je prikazan iz perspektiva storilca, njegovega odvetnika in preživelih, ki se po tragediji trudijo živeti naprej, čeprav je to bistveno lažje rečeno kot storjeno. Glede na režiserjeve prejšnje filme, še posebej Bloody Sunday in United 93, ki sta prav tako posneta po resničnih tragedijah, se zdi smiselno, da se je Greengrass lotil razkrivanja ozadja tega rasistično zmotiviranega napada, saj gre za enega redkih filmarjev, ki vztraja pri strogem realizmu in gledalca ne obremenjuje z nesubtilnimi političnimi komentarji. 22 July sicer ni samo film o Breivikovem pokolu in posledicah, ki jih je ta pustil na nekoč miroljubni norveški družbi, ampak tudi prikaz vpliva in moči desničarskega ekstremizma, ki ne pristaja na mirni protest, ampak išče rešitve težav v nasilnem odporu. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da je film nepotrebno grafičen v prikazovanju nasilja, spet drugi pa bodo mnenja, da se z izpostavljanjem zgodbe o morilcu temu daje priložnost, da razjasni ali celo opraviči svoja dejanja. Na srečo je Greengrass dovolj pameten režiser, ki poskrbi, da do takšnih zaključkov nikoli ne pride. 22 July je film, uporabljen v namene artističnega upora zoper naraščujoče sovraštvo v Evropi.