Gus Van Sant se je v preteklosti po mojem mnenju večkrat izkazal kot pripovedovalec nekonvencionalnih biografij (Milk, Last Days) in najnovejša Don’t Worry, He Won’t Get Far On Foot ponovno pušča vtis unikatnega avtorskega pečata. Film pripoveduje zgodbo ilustratorja Johna Callahana, ki sprva svoje življenje utaplja v zabavah in alkoholu, nato pa ga usodna prometna nesreča paralizira in priklene na invalidski vožiček, svojo edino uteho pa najde v risanju stripov z izrazito politično nekorektno vsebino. Van Sant postreže z intimno pripovedjo človeka, ki se spopada z lastnimi demoni in skuša najti pot do točke, kjer bo pripravljen odpustiti sebi za pretekle grehe. Film odlikuje vrhunska igralska zasedba, kjer Joaquin Phoenix v vlogi Callahana znova dokaže, da je prvorazredni igralec, še bolj pa presenetita komika Jack Black in Jonah Hill v bolj resnejših vlogah, ki kljub omejeni prezenci pustita močan vtis. Zgodba se sicer vrti okoli paraliziranega in trpečega umetnika, vendar film nikoli ne zapade v solzavost in namesto tega postreže z zdravo mero ironičnega humorja ter mnogimi navdihujočimi trenutki, ki gledalce ne bodo pustili ravnodušnega. Zato je nekoliko škoda, da se film Callahanovi karieri ilustratorja posveča zgolj mimogrede in s tem pri gledalcu pusti občutek rahle nerazvitosti lika in njegove zgodbe. Van Sant na več mestih načenja zelo provokativno problematiko o tem, da ljudje v dobi ekstremne politične korektnosti vse hitreje izgubljajo smisel za humor, vendatro so te teme zgolj bežno omenjene. Še bolj pa zmoti, da nekateri liki, ki so v Callahanovem življenju igrali pomembno vlogo (predvsem njegovo dekle Annu), v filmu izpadejo kot nepomembni statisti. Kljub napakam pa se je filmu težko upreti zaradi odlične igralske predstave Phoenixa in unikatnega šarma, ki ga lahko dostavi zgolj Van Sant.
