Killing Them Softly se odvija v času za mnoge prelomnih ameriških predsedniških volitev, katerih veliki zmagovalec je postal ljubljenec demokratov, Barack Obama. V zraku je bilo moč čutiti spremembe na bolje, Obama je kot spreten retorik ameriškemu ljudstvu obljubljal sanje, toda v globeli kapitala in nasilja je karavana nemoteno krenila dalje, kar se je nenazadnje realizirano s famozno globalno finančno krizo. Film izredno podcenjenega režiserja Andrewa Dominica je navidez preprosta zgodba o dveh zabitih mladeničih, ki izpeljeta drzni rop igre pokra in si s tem na glavo nakopljeta najetega morilca (Brad Pitt v eni svojih najbolj ciničnih vlog doslej) ter ostale gangsterje, ki delujejo po principu oko za oko, zob za zob. Killing Them Softly ni film, primeren za občutljive duše; ne toliko zaradi prizorov brutalnega nasilja in ostrih besed, ampak v prvi vrsti zaradi izredno ciničnega pristopa do razumevanja sveta in strupenega ciničnega naboja, ki se požvižga na politično korektnost ter utopično sanjarjenje o lepšem svetu. “To je Amerika in tu je vse zgolj biznis,” sikne Pittov lik in s tem izvrstno zajame bistvo obdobja, katerega film pokriva; surovi kapitalizem iz ljudi dela prozorne karikature, ki živijo (in umrejo) zgolj za denar. In v času, ko se vse več občinstva zateka v ceneni ekskapizem in išče ideale v superherojskih teatralnih predstavah, je ogled filma Killing Them Softly še toliko bolj dobrodošel in skorajda nujen. Dominicova eksistencialna kriminalka je pogumna in provokativna meditacija pokvarjenega duha, ki se podela na prag ameriških sanj in vstopa v grd, pohlepem in samouničevalen svet. Odlična igralska zasedba, izrazito mračen ton, oster črni humor ter neusmiljeno surov epilog naredijo iz filma Killing Them Softly moderno klasiko, ki pa jo bodo mnogi težko sprejeli za svojo, saj ne čuti usmiljenja do nikogar.

Nicolasa Cagea se zadnja leta sicer drži sloves ponižanega igralca, ki je zaradi finančnih težav pripravljen nastopati v vsakem skropucalu, vendar se na vsake toliko časa pojavi kakšen film, ki ne izrablja njegovega imena, ampak mu ponudi priložnost, da razkaže svoje zavidanja vredne igralske sposobnosti. Joe je takšne vrste film; karakterna drama o nekdanjem kaznjencu, ki se prebija skozi težko življenje na morbidnem ameriškem jugu in naveže nenavadno prijateljstvo z 15 – letnim Garyjem. Velja opozoriti, da je v filmu zgodbe zgolj za vzorec, saj je bistveno več poudarka na prikazu južnjaškega vsakdanjika, zaznamovanega z zlorabami, alkoholizmom, nasiljem, brezposelnostjo in brezizhodnim tavanjem v eksistencialni temi. Joe ni film dogodkov, ampak občutkov, prikaza odnosov med vse prej kot brezmadežnimi ljudmi in iskanja odrešitve. Če iščete kratkočasno zabavo, potem to ni film za vas; s svojim mračnim vzdušjem, počasnim tempom ter surovim realizmom zna gledalca psihično pošteno utruditi. A če ste potrpežljiv gledalec, ki se bolj kot za zgodbo zanima za karakterje in njihov osebnostni razvoj, boste v filmu Joe odkrili prepričljivo in avtentično zgodbo o življenju ljudi na robu družbe. Poleg tega pa ne smete zamuditi eno najboljših igralskih predstav Nicolasa Cagea v njegovi karieri.