Filmske recenzije | RAZGLEDANO

22. julij 2011 je eden od najbolj črnih dnevov v zgodovini Norveške; desničarski skrajnež Anders Berhing Breivik je izpeljal brutalni teroristični napad na vladne prostore v Oslu, nato pa se je odpravil na morilski pohod po počitniškem taboru na otoku Utoya, kjer je pod njegovimi streli umrlo 69 ljudi. Slednjo tragedijo natančno rekonstruira napeta drama Utoya: July 22, posneta v realnem času in v enem samem neprekinjenem kadru, ki sledi glavni junakinji, najstnici Kaji (odlična Andrea Berntzen), katera skuša sredi popolnega kaosa najti svojo sestro in čimprej pobegniti iz otoka. Pričujoči film se v celoti osredotoča na sam napad in tako ne razlaga političnega ozadja, zaradi katerega je Breivik krenil na morilski pohod. Pravzaprav Utoya: July 22 ni film o Breiviku, saj mu režiser Erik Poppe ne želi nakloniti preveč pozornosti in namesto svoj trud vloži v brezkompromisno krut, apolitičen in napol dokumentarističen prikaz boja za preživetje enega od številnih mladih ljudi, ki so se tistega usodnega dne znašli na napačnem kraju in ob napačnem času. Breivik je tako zgolj nevarnost iz ozadja (njegova postava je vidna zgolj v dveh hitrih kadrih), ki preži na nedolžne najstnike, voajerska kamera pa s trmoglavim sledenjem glavni junakinji ves čas ohranja izredno visoko napetost. A Utoya: July 22 najbolj zasije v trenutkih, ko se panični tek za življenjem ustavi in skuša glavna junakinja v sebi ohraniti še nekaj preudarnosti in človečnosti, kar je najbolj razvidno v tragičnem prizoru poslavljanja od umirajoče vrstnice. Četudi se bo marsikdo upravičeno vprašal, če je snemanje takšnih filmov res potrebno, je Utoya: July 22 filmska tragefdija, ki razgali nevarnost naraščujočega političnega ekstremizma v Evropi, katerega žrtve so vedno tisti, ki bi preprosto radi živeli.

Rezultat iskanja slik za a history of violence 2005

Eden od zaščitnih znakov filmov režiserja Davida Cronenberga je ta, da svojim junakom nikoli ne popušča in jih vedno vrže v primež nasilja in človeške gnusobe. Zato je sprva zelo nenavadno, da glavni junak filma A History of Violence, gostilničar Tom Stall, deluje kot prototip vsakdanjega delavnega človeka, ki uživa velik kos ameriških sanj; ima ljubečo družino, dobro službo in tudi v mestecu, kjer živi, je zelo priljubljen. Vendar ta idilični videz traja kratek čas; ko Tom zaustavi dva nasilna roparja, postane medijska zvezda in s tem prikliče svojo zakopano preteklost profesionalnega mafijskega morilca. Pričujoči film je brutalni prikaz sesutja “povprečne” družine, kjer objeme in pogovore o vremenu nadomestita okrutno nasilje ter senca nehumanega sveta, kjer sta umor in prevara na dnevnem spisku. Cronenberg izvrstno razgali trk dveh različnih svetov in gledalcu ne prizanaša z enostavnimi rešitvami, k temu pa še dodatno primore odlična igra Vigga Mortensena, ki enako prepričljivo upodobi ljubečega moža in očeta ter neusmiljenega morilca. A History of Violence je v smislu pripovedništva sicer eden bolj konvencionalnih Cronenbergovih filmov, vendar pa je zaradi občutljive vsebine toliko bolj pretresljiv in surov, hkrati pa nepopustljiv v rušenju iluzije ameriških sanj, tokrat raztrganih pod težo nasilja in zamolčanih zamer. Nenazadnje pa gre za enega redkih filmov, ki je občutno boljši od izvornega materiala, stripovskega romana Johna Wagnerja. Moderna mojstrovina.