Po dolgem premoru je svojo vrnitev na velika in mala platna naznanil eden od najbolj priljubljenih in talentiranih komikov vseh časov, elastični Jim Carrey, vendar pa na veliko razočaranje gledalcev tokrat ne nastopa v še eni zanj značilni komediji. Ravno nasprotno; Dark Crimes je izredno mračna, depresivna in hladna kriminalna drama, kjer Carrey odigra zanj neobičajno vlogo osramočenega poljskega detektiva Tadeka, ki preiskuje nikoli razrešen umor poslovneža, katerega naj bi zagrešil priljubljen, vendar hkrati izredno aroganten in ciničen pisec kriminalnih romanov Kozlow. Ta namreč v svoji najnovejši knjigi opisuje umore, katerih okoliščin so sumljivo podobne tistim iz resničnih policijskih primerov, Tadek pa povrhu tega še vrže oči na njegovo priležnico, ki naj bi bila povezana s svetom prostitucije in skrivnostnim BDSM klubom za bogataše, katerega je obiskoval tudi pokojnik. Dark Crimes je brez dvoma čuden film, ki se oklepa načel minimalizma, kar pomeni, da skuša razvijati svojo zgodbo in like z izredno počasnim, skoraj zaspanim tempom, skopimi dialogi ter morečo atmosfero hladnih mestnih ulic, zatohlih pisarn ter umazanih stanovanj, kjer se odvija večina dogajanja. Temu primerno so tudi liki vse prej kot simpatični, saj iz njih izžarevajo čisti cinizem, naveličanost, seksualna potlačenost in sprevrženost ter želja po sadizmu. Z drugimi besedami; Dark Crimes gledalca ne želi zabavati in če se slednji s tem uspe strinjati, ga čaka nepopolna, rahlo predvidljiva in štorasto bizarna, vendar hkrati izredno vzdušna, dobro odigrana (še posebej s strani Carryja, ki mu je treba priznati, da ima pogum sprejemati takšne tvegane vloge) ter enako fascinantna kot tudi odbijajoča karakterna študija emocionalno praznih in konfliktnih likov, ujeti v kafkovski labirint prevar, seksa in korupcije. Dark Crimes je film s papirnato zgodbo in predvidljivimi zasuki, vendar pa njegovo vzdušje in nekatere naravnost nore ideje dvigajo gledalčevo radovednost.

Britanska surova drama London to Brighton gledalcu ne prizanaša z brutalnostjo že od samega začetka; Kelly, prostitutka v srednjih letih, neke noči v družbi 11 – letne deklice Joanne obišče premožnega kriminalca s pedofilskimi nagnjenji. Ko se ta nasilno znese nad Joanne, jo Kelly požrtvovalno reši in nato se dvojica znajde na begu iz Londona v Brighton, za petami pa so jima histerični zvodniki in družinski člani umorjenega lopova. Režiser in scenarist Paul Andrew Williams s kamero iz prve roke, umazanimi barvami (ironično je največ barv moč uzreti v stanovanju pedofilskega kriminalca), naturalistično igro ter hitrim tempom razkrije vsakdanjik ljudi, potisnjenih na rob družbe, kjer ni prostora za moralo in sta edini prisotni življenjski vrednoti denar ter nasilje. Film prepričljivo izpostavi kontrast med surovim okoljem, v katerem se glavni junakinji nahajata ter njun občutek za humanost, ki je žal pogosto nezaželjen in ju pripelje v še več težav. London to Brighton je nesentimentalna, brutalna in surova razgledenica iz pekla, katerega nekateri prestajajo vsak dan.

Ocena -5