V prvi letih slovenske osamosvojitve je imel domači film ogromno težav pri navezovanju stika s širšo publiko, kar je bila delno krivda neizkušenih filmarjev, katerih ambicije se pogosto niso uspele kosati s potencialom, ki ga je ponujal dotični medij. To nerodnost sta v 90. letih uspela preseči Vinci Vogue Anžlovar s komičnim filmom ceste Babica gre na jug, še bolj uspešen pa je bil Andrej Košak s svojim celovečernim prvencem, urbano punk dramo Outsider, ki je privabila v kina več kot 90 tisoč gledalcev, kar je bil za tiste čase impresiven dosežek. Uspeh filma sicer ni presenetljiv; Košak je namreč ustvaril izredno komunikativen, gledljiv, iskren, duhovit in čustven portret generacije jugoslovanskih punkerjev, ki je tedaj že pustila za seboj uporniška leta, hkrati pa je bila še vedno dovolj nostalgična, da spominov iz neobremenjene mladosti ni tako hitro pozabila. Outsider je sicer mnogo več kot zgolj zgodba o punku na slovenskih tleh konec 70. let; v prvi vrsti je bridka pripoved o težavnem odraščanju bosanskega priseljenca Seada (izvrstni Davor Janjič), ki se tik pred maturo s svojo mamo in avtoritativnim očetom, sicer oficirjem JLA, preseli v Ljubljano, kjer se spoprijatelji z barabinskim punkerjem Kaduncom (Uroš Potočnik), hkrati pa se zaljubi v sošolko Metko (Nina Ivanič). Glavna odlika filma Outsider je njegovo premeteno vlečenje vzporednic med Seadovo osebno zgodbo in zgodovinskim trenutkom, saj je dogajanje umeščeno v politično napeto leto 1980, ko je jugoslovanski glavar Tito na smrtni postelji, usoda mnogih držav – med drugim tudi Slovenije – pa izredno negotova. Košak z obrtniško spretnostjo, komercialno všečnostjo in zgodovinsko avtentičnostjo zaigra na gledalčeve strune, pri tem pa mu seveda priskočijo na pomoč tudi fenomenalna igralska zasedba, odlična glasba ter ravno pravšnja mera humorja in drame. Outsider je film, ki je gledalcem povrnil vero v slovenski film in to popolnoma upravičeno.