Arnold Schwarzenegger je bil do leta 1984 sicer že manjša filmska zvezda, predvsem po zaslugi fantazijskega spektakla Conan The Barbarian, toda njegov čas je šele prihajal. Tega se je zavedal tudi režiser James Cameron in gledalcem serviral Terminatorja, ZF klasiko, ki je na novo definirala 80. leta, tlakovala pot modernemu akcijskemu filmu ter popularizirala mračno cyber-punk estetiko. Gre za zlovešč, temačen in nasilni triler o večnem konfliktu med človekom in stroji; slednji iz prihodnosti v leto 1984 pošljejo breizraznega morilskega kiborga, da bi umoril mater še nerojenega vodja človeškega odporniškega gibanja, Johna Connorja. Film postreže z dokaj preprosto zgodbo, ki sicer vključuje nekaj žal neizogibnih vsebinskih lukenj o potovanju skozi čas, vendar pa se odkupi z izvrstnim ozračjem, ki gledalca ves čas drži v napetosti. Z drugimi besedami; tako kot kiborg v podobi nepozabnega Schwarzeneggerja neprestano lovi nedolžno žensko, tako ima tudi gledalec ves čas občutek, da je vržen v center tega pregona. Film Terminator je po svoje vizionarski, pa ne toliko zaradi same vsebine, ampak zaradi tehničnega presežka, ki ga Cameron dostavi, kar znova dokazuje, da gre za filmskega mojstra, ki je bil tehnološko vedno pred časom. Seveda iz današnjega vidika nekateri posebni učinki delujejo ceneno in komično, toda to sploh ni pomembno, še posebej, če te ob vznemirljivih akcijskih prizorih spremlja hipnotična elektronska glasba, močan suspenz ter izvrstni igralski ansambel. Upravičena akcijska klasika.
Ocena 5
