David Fincher se je po velikanskem uspehu grozljivega trilerja Se7en znašel pred težko preizkušnjo; ustvariti izdelek, s katerim bi dokazal, da ni zgolj muha enodnevnica v svetu filma, ampak filmar, na katerega je treba močno računati. Mračno vzdušje omenjene klasike se je tako delno preneslo v njegov naslednji film, skrivnostni triler The Game, v katerem zgodbo samovšečnega, arogantnega in z videzom obsedenega bankirja (Michael Douglas), ki od svojega odtujenega brata (Sean Penn) prejme rojstnodnevno darilo v obliki povabila k sodelovanju pri igri. Kakšni igri? Pravzaprav nihče ne ve, niti tisti, ki so v njej udeleženi, pa vendar radovednost naredi svoje, zato se bankir spusti v brezno paranoje, nevidne nevarnosti, dvojnih iger ter zabrisane meje med resničnostjo in fantazijo. Fincher se znova izkaže kot mojster suspenza in gledalcem z vrhunskim obvladovanjem konsistentnega tempa in vzdušne tesnobne atmosfsere popelje skozi enigmatični labirint prevar in hkrati izzove mnogo pomembnih vprašanj o tem, kdo smo in kaj dobrega smo pustili za seboj na tem svetu. Na nek način bi lahko rekli, da je The Game Fincherjeva sprevržena različica Dickensove božične klasike A Christmas Carol, kjer glavni junak preko bizarne igre premaguje lastne osebnostne hibe in se je sčasoma prisiljen soočiti z avtorefleksijo življenja, ki je vse prej kot popolno. Fincherju pri doseganju cilja pomaga tudi odlična igralska zasedba, ki najbolj pride do izraza v neprestanih verbalnih spopadih med Douglasom in Pennom, nasploh pa je The Game film, s katerim Fincher dokaže, da je vse prej kot predvidljiv filmar in da Se7en ni edini adut, ki ga je dotedaj imel v rokavu. To kakopak ne pomeni, da pričujoči film seže na raven omenjene klasike; gledalce bi znalo zmotiti, da je zgodbi bolj pomembno potovanje kot pa sam cilj in tako prenagli epilog daje občutek nedokončanosti in nedorečenosti. Navkljub temu je The Game ravno prav napeta, srhljiva, zabavna in misteriozna mišelovka, da ostane gledalcu v trajnem spominu.
