Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Rezultat iskanja slik za a ghost story 2017

A Ghost Story je že od uvodnih minut zamišljena kot spiritualna, skorajda meditativna fantazijska drama o možu, ki umre v prometni nesreči in se v obliki duha z dolgo belo rjuho vrne v realni svet, da bi navezal stik s svojo žalujočo ženo. Režiser in scenarist David Lowrey se samozavestno spogleduje z žanrom eksperimentalnega art filma, kjer vlogo pripovedništva prevzamejo podobe, ne pa dialogi ali veliki dogodki. Lahko bi rekli, da film deluje kot serija slik, ki skušajo gledalca prepričati, da bi se vanje poglobil in iz njih izluščil nekakšno rdečo nit. Žal pa pričujočemu filmu manjkata dva razloga, da bi dosegel svoj cilj; vizualno je neatraktiven, pust, hladen in bled, povrhu tega pa ves čas vztraja pri nekakšni samozadostnosti in pretenciozni drži, kot da se izdelku niti ne ljubi motivirati gledalca, da bi poiskal odgovore oz. rdečo nič prikazane zgodbe. Ravno zaradi tega je film kot celota… no, dolgočasen in brez kakršnegakoli čustvenega naboja. Glavna igralca Casey Affleck in Rooney Mara večino časa delujeta izgubljeno in zdolgočaseno, tudi v redkih skupnih prizorih ne premoreta niti kančka kemije, nasploh pa sta oba lika tako močno distancirana od občinstva, da nam je zanju popolnoma vseeno. In pri tem sam osebno nisem občutil nobene krivde, saj je cel film eno navadno kvaziumetniško preseravanje. Ničesar ne zamujate.

Ocena 2

Včasih je dovolj en sam dogodek, da človeku obrne življenje popolnoma na glavo in v primeru Barbare Furjan to še kako drži; gre za sestro pokojnega vojaka Blaža, ki naj bi po uradnih poročilih 27. maja 1997 storil samomor. Furjanovo je novica močno pretresla, vendar pa ji je po hitro zaključeni in površno izpeljani preiskavi postalo jasno, da se za smrtjo njenega brata skriva nekaj več. In letos mineva že 20. let, odkar je Furjanova krenila na pot iskanja odgovorov na številna neodgovorjena vprašanja, vendar je pri tem naletela na številna gluha ušesa, predvsem s strani vojske in politike, ki si več kot očitno želi primer Blaža Furjana potihem pomesti pod preprogo. Da do tega ne bi nikoli prišlo, poskrbi pretresljiv igrano – dokumentarni film V imenu resnice, ki na zatožno klop postavi državo in njen mačehovski odnos do tistih, ki so ji služili. Dokumentarec pa se ne ustavi zgolj pri postavljanju vprašanj, ampak skuša najti odgovore. Skozi izjave mnogih prič dogodka, nekdanjih preiskovalcev, novinarje in pripadnikov slovenske vojske je izpostavljeno, da je bil Furjan morebiti umorjen zaradi tega, ker se je uprl mobilizaciji v tedanjo posebno brigado Moris, ki je bila po pričevanju njenega nekdanjega pripadnika Mitje Kunstlja enota vojakov, ki so jemali zakon v svoje roke in v imenu državne varnosti celo izvajali nasilje nad civilnim prebivalstvom. Povrhu tega pa naj bi bil Furjan tudi seznanjem z ozadjem trgovine z orožjem, v katero so bili vpleteni še danes najvidnejši predstavniki slovenske politike. Film vseh odgovorov seveda na najde, kar pa tudi ni njegov namen; V imenu resnice poskuša preko Furjanovega primera pa tudi nekaterih ostalih (sestrelitev Tonija Mrlaka, afera Depala vas) razgaliti umazano paktiranje vojske in politike, ki si krijeta hrbet in mimo oči javnosti sklepata nečedne posle in z manipulacijami, ustrahovanjem in celo nasiljem ustrahujeta vsakogar, ki se ne želi umazati z njuno krvjo. Poanta izvrstnega dokumentarca je v pozivu, da so na vidnih mestih v slovenski politiki in vojski ljudje, ki jim je malo mar za človeška življenja in so v svoji želji po pohlepu in oblasti pripravljeni iti čez trupla. V imenu resnice je pretresljiv, udaren in drzen dokumentarec, ki ga ne bi smel nihče spregledati.