The Lion King (1994)

Rezultat iskanja slik za lion king 1994

The Lion King je animirani spektakel, ki je v 90. letih uspel studio Disney dvigniti iz globoke finančne krize in mu ponovno nakloniti prestol kralja risanih filmov. Ne samo, da je film rušil rekorde na blagajnah, tudi kritiki in občinstvi so bili enotni v mnenju, da gre za enega od najboljših animiranih filmov vseh časov. Če to drži ali ne, prepuščam vam, je pa dejstvo, da je risanka prvorazredna vizualna poslastica, ki pojmu spektakel vdihne novo življenje. Vsak prizor v filmu je namreč poln živih barv, širokih planov prostrane afriške divjine in sapo jemajočih akcijskih prizorov, ki gledalca nemudoma posrkajo v dogajanje. To pa ni vse; tudi zgodba o Simbi, nasledniku kralja živali, katerega zahrbtno umori njegov oportunistični brat, je nekaj najboljšega, kar je Disney ponudil v zadnjih 30. letih. Je zgodba z ravno pravšnjo mero tragedije, humorja in navdihujočega sporočila o tem, kako se soočiti z demoni iz lastne preteklosti ter sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Za nemoten potek zgodbe poskrbijo tudi skrbno izbrane pesmi, ki občasno nadomestijo pripovedni tok in so vedno primerno vstavljene v samo zgodbo. Kar pa me je najbolj navdušilo; zlikovec v filmu ni povsem tipičen, saj je bolj ali manj zabita baraba, ki bi se rada polastila nečesa, vendar pa obenem ne ve, kaj naj bi s te počela. Gre za zanimiv vidik zlikovca in želim si, da bi bil Disney pri tem v prihodnje še bolj pogumen. The Lion King ima resda nekaj napak (zgodba je občasno rahlo manipulativna in kontradiktorna), toda kot celota je veličasten podvig, ki ogromno tvega, vendar še toliko več pridobi.

Ocena 4

Les Miserables (2012)

Rating: 4 out of 10.

So filmi, ki trajajo slabo uro in pol, vseeno pa ob njih čutiš, kot da se vlečejo v nedogled. So tudi filmi, ki trajajo tri ure, pa ob njih kljub temu dobiš občutek, da se končajo zelo hitro. So pa tudi filmi, ki so pošastno dolgi in se tudi čuti, da so pošastno dolgi. Zelo dober primer tega je epski muzikal Les Miserables, sicer filmska adaptacija legendarnega istoimenskega muzikala, ki temelji na istoimenski literarni klasiki Victorja Hugoja; film režiserja Toma Hooperja je skoraj dve uri in pol dolg spektakel brez dejanskega spektakla ter nadležna vaja v kvaziartistični pretencioznosti, ki se vleče v neskočnost. Zgodovinski ep prikazuje osebno zgodbo o večletnem lovu med nekdanjim zapornikom in sedaj spoštovanim pariškim meščanom Jeanom Valjeanom (Hugh Jackman) in nepopustljivim policijskim inšpektorjem Javertom (Russel Crowe), sočasno pa se tudi v Franciji začnejo odvijati pomembni družbeni premiki. Hooper, ki je pred tem uspel prepričati z odličnimi filmi kot sta The Damned United in The King’s Speech, si je z Les Miserables očitno zastavil preveč naporen in ambiciozen projekt, ki nikakor ne uspe izkoristiti svojega potenciala. Film je kakopak tehnično podkovan, vizualno razkošen in njegov, za muzikale nekonvencionalen pristop osredotočanja na obrazne mimike igralcev, ki preko petja izražajo svoja čustva, je vsekakor vreden pohvale. Toda ambicije so eno, končna izvedba pa drugo in pri slednjem Les Miserables bolj ali manj pogori; opravka imamo z dobrimi igralcimi, ki pogosto ne znajo peti (svetla izjema j fenomenalna Anne Hathaway, medtem ko je Crowe kot Javert naravnost obupen), zgodba je po nepotrebnem razvlečena in ne postreže z zanimivimi ali kompleksnimi liki, navkljub razkošnosti pa film nikoli ne dostavi spektakla, ki ga od takšne vrste muzikala pričakujemo. Končni rezultat je pust, nevznemirljiv in pošastno razvlečen ep, kjer igralci umirajo od bolečine, gledalci pa od dolgčasa.