Legendarni filmar Martin Scorsese je kljub visoki starosti še vedno zelo aktiven na svojem področju, četudi je z zadnjim filmom, biografsko komedijo The Wolf of Wall Street kazal manjše znake kreativne utrujenosti. Verjetno se je zato na nek način vrnil h koreninam oz. k snovanju projekta Silence, katerega je načrtoval že od začetka 90. let naprej; gre za epsko in obenem intimno zgodovinsko dramo, postavljeno v 17. stoletje, ki pripoveduje zgodbo o dveh jezuitskih duhovnikih, ki potujeta po Japonski, da bi našla svojega dolgo pogrešanega mentorja in obenem širila krščansko vero med okoliške prebivalce, četudi japonska družba ni naklonjena naukom Svetega pisma in mnoge spreobrnjene katolike kaznuje s smrtjo. Kot že rečeno, je Scorsese pričujoči film razvijal več kot dve desetletji in čakanje se je več kot obrestovalo; Silence je preprosto njegov najboljši film po gangsterskem epu Casino. Je film, katerega lahko brez kančka sramu označimo za mojstrovino. Je film, ki gledalca pelje skozi mučno odisejado glavnega junaka na tako srhljivo prepričljiv način, da občuti vsako njegovo moralno dilemo, bolečino in spoznanja o svetu, za katerega je mislil, da ga dobro pozna. Je film, ki kljub dolžini skoraj treh ur mine neverjetno hitro. Je film s čudovito fotografijo, vrhunsko igralsko zasedbo, kjer se najbolj izkaže Andrew Garfield, poglobljenim scenarijem in samozavestno držo, ki si upa odpreti mnoga neprijetna vprašanja o moči in pomenu vere na posameznika, ki lahko nanj vpliva tako pozitivno kot negativno. Silence je film, katerega ne bi mogel bolj priporočiti in nedvomno eden od vrhuncev Scorsesejeve dolgoletne kariere.