Nočno življenje (2016)

Nočno življenje – Kinodvor

Rating: 6.5 out of 10.

Afera Baričevič velja za enega od najbolj razvpitih in medijsko izpostavljenih škandalov, ki je pretresel ne samo temelje domače politike, ampak javnost nasploh. Dogodek, ki je odprl debate o tedaj še tabu temi spolnih zlorab živali, je zaznamoval vso Slovenijo, očitno pa tudi domačega filmarja Damjana Kozoleta, ki je dogodke tistega usodnega februarskega večera vzel kot inspiracijo za njegov najnovejši film Nočno življenje. Minimalistična urbana drama odpre vrata v intimno življenje uspešnega odvetnika in njegove žene, ki sta postavljena pred težko preizkušnjo, ko njega neke noči odkrijejo nezavestnega in zgolj v rjuho zavitega, kako leži na cesti, telo pa ima prekrito s sledovi pasjih ugrizov. Ob prihodu v bolnišnico, kjer se odvetnik bori za življenje, skuša njegova žena odkriti, kaj se mu je v resnici zgodilo in obenem oprati njegovo ime. Kozole se je v preteklosti že večkrat izkazal kot mojster “malih” zgodb, ki se distancirajo od senzacionalnosti in melodramatičnega pristopa, zato je bil več kot primeren kandidat za prikaz umazanega ozadja vse prej kot običajne nesreče. In ta minimalistični pristop se mu bolj ali manj obrestuje; kamera voajersko sledi glavni junakinji, ki se sprehaja po napol praznih hodnikih bolnišnice, policijske postaje in ulic, to pa ustvari prepričljivo kafkovsko ozračje, kjer je nedolžni posameznik vržen v kolesje neusmiljenega sistema, katerega mora premagati oz. prelisičiti v roku nekaj ur. Kozole ta notranji boj izvrstno dopolni s statičnimi kadri nočnega utripa urbanega sveta, ki jih spremlja popolna odsotnost glasbe in zvokov mestnega vrveža. Škoda le, da film na vsebinski ravni ostaja precej neizkoriščen; sicer je razumljivo, da se je Kozole namerno distanciral od senzacionalizma dogodka, toda vseeno se zdi, da je okvirna zgodba razvita zgolj napol. Film namreč ves čas meče namige o tem, kaj se je odvetniku v resnici zgodilo, toda vsakič, ko bi se lahko malce jasneje razjasnil, stopi korak nazaj, kot da bi se potihem bal tematike, s katero se sooča.  Kljub temu je Nočno življenje prepričljiv, vzdušen, dobro odigran in prizemljen portret življenja, kjer so medijski linči in bolj za ohranitev dobrega imena pomembnejši od časti.

Tyrannosaur (2011)

Rating: 10 out of 10.

Kaj rodi nasilje v človeku? To zahtevno vprašanje, na katerega najverjetneje nihče ne pozna preprostega odgovora, samozavesto zastavi režijski prvenec angleškega igralca Paddyja Constantina z zloveščim naslovom Tyrannosaur. Glavni junak pričujoče mračne drame, postavljene v depresivno in brezizhodbno okolje britanskih predmestij, je namreč Joseph (srhljivo prepričljivi Peter Mullan), zagrenjen možakar srednjih let, ki vse težje obvladuje svoje pogoste izbruhe nasilja. Ko se nekega večera znese nad svojim psom in ga ponesreči ubije, se v njem po dolgem času nekaj premakne in vzpodbudi k spremembi, simbolično luč na koncu tunela pa mu predstavlja tudi globoko verna prodajalka v trgovini z oblačili (Olivia Colman), ki je ujeta v toksični zakon s sadističnim in nasilnim možem. Tyrannosaur je film o upanju v navidez brezupnem okolju; Constantine svoje junake, ki skušajo na tak ali drugačen način najti izhod iz svojih propadlih življenj, pušča ujete v okolju, kjer je namesto ljubezni in spoštovanja moč najti zgolj nasilje, spolne zlorabe in psihične stiske, ob katerih se zdi samomor še najmanj boleča odločitev. Z značilno bolečim britanskim realizmom, vzdušno atmosfero, perfektnimi naturalističnimi igralskimi predstavami ter popolno odsotnostjo sentimentalnosti in iskanja naivnih rešitev se Constantine drzno sprehaja na tanki meji med empatijo in grobostjo, obenem pa gledalcu ves čas postavlja težka eksistencialna vprašanja, na katera morebiti ni treba odgovarjati. Tyrannosaur ni film, ki bi gledalcu ponujal ceneni pobeg od resničnosti, ampak ga prisili, da se z njo sooči.