Son of Saul (2015)

Rating: 10 out of 10.

Navkljub mnogim neizpodbitnim zgodovinskim dejstvom in dokazili v obliki fotografij in videoposnetkov, obstaja ogromno število ljudi, ki še vedno odkrito zavrača obstoj holokavsta v času 2. svetovne vojne. Zato je ogled takšnega filma kot je Son of Saul; surovo realističen film predstavi dva dni v življenju jetnika Saula Auslanderja (Geza Rörhig), ki v enem od taborišč v Auschwitzu opravlja delo sonnderkommanda, katerega dolžnost je poskrbeti za sežig trupel v krematoriju. Ko nekega dne naleti na truplo mladega židovskega fanta, se odloči, da ga bo dostojanstveno pokopal, pa četudi mu zunanje razmere niso najbolj naklonjene; vse bolj mu je jasno, da bo slej ko prej končal pod streli vojakov, njegovi tovariši pa se pripravljajo na drzen pobeg. Navkljub temu pa se zdi, da se je Saul že zdavnaj vdal v usodo in da se želi posloviti od sveta kot človeško bitje, kot nekdo, ki sredi vojne norije zbere dovolj poguma, da prezgodaj ugaslemu življenju priskrbi pogreb. Film Son of Saul bi lahko opisali kot preprosto zgodbo s težko vsebino; gledalec je priča intimni dehuminaziciji enega od številnih jetnikov v koncentracijskem taborišču, ki se nemo in povsem brez čustev sprehaja mimo številnih nedolžnih ljudi, postavljenih v vrsto pred vhodnimi vrati kopalnic s smrtonosnim plinom. Že od uvodnega prizora je jasno, da je od glavnega junaka ostala zgolj antipatična lupina, ki slepo sprejema sprevržene ukaze in okamenelo prisluhne kričanju številnih usmrčenih civilistov. Režiser in soscenarist Laszlo Nemes s prav posebno tehniko približevanja kamere vzpostavi intimen odnos s Saulom, saj mu sledi na vsakem koraku in skrbno beleži njegovo (ne)odzivnost na dogajanje. Zato ne preseneča, da se večina (aktivnega) dogajanja odvrti izven fokusa, kar že tako moreče ozračje ustvarja še bolj zadušljiv, klavstrofobično in srhljivo. Ravno zato film na nasilje zgolj nakazuje, vendar s preprostimi triki, kot je zvok kričanja žrtev, zadane gledalca naravnost v srce. Son of Saul je brezčasna mojstrovina in filmski opomin grozotam človeške zgodovine.

Inside Llewyn Davis (2013)

Rezultat iskanja slik za INSIDE DAVIS

Rating: 8.5 out of 10.

Življenje neuveljavljenega glasbenika zna biti naporno in včasih navkljub trudu ne prinese srečnega konca ali pa posameznika vrže v začaran krog zasebnih in kariernih neuspehov. Takšno usodo doživi tudi naslovni junak filma Inside Llewyn Davis, ki sta ga brata Coen posnela kot poklom ameriški folk sceni v 60. letih. Zgodba prikazuje en teden v življenju obubožanega glasbenika Llewyna (odlični Oscar Isaac), ki sredi hude zime dobesedno živi na cestih; spi na kavčih pri svojih prijateljih in znancih, denarja ima ravno toliko, da si lahko privošči cigareto, njegovi nastopi in dokazovanja pri glasbenih producentih pa so bolj ali manj spregledani. Drugače povedano; bolj ko se Llweyn trudi izpostaviti svoj talent svetu, bolj ga ta potiska v ozadje in dela nesrečnega, za kar si je junak kriv tudi sam zaradi lastnega ponosa in nezmožnosti vzpostavljanja socialnih stikov. Kot je že moč razbrati, je Inside Llewyn Davis film, ki glavnega junaka izpostavlja mnogim preizkušnjam, vendar se iz njih skoraj nič ne nauči, zato tudi ne preseneča, da je ob koncu zgodbe enako beden in skregan s svetom kot na začetku. Takšna vsebina sicer obljublja depresiven film, toda gre za izdelek bratov Coen, ki ga začinita s široko paleto ekscentričnih likov, črnega humorja in živahne glasbe, katero v celoti odigra izvrstna igralska zasedba. Meni osebno je všeč, da se film ponorčuje iz izdelkov, ki izpostavljajo zgodbe o uspehu in namesto tega nakaže tudi na možnost, da nekaterim ljudem uspeh (navkljub talentu in iznajdljivosti) ni usojen, kar je obenem dobra klofuta vsem, ki bolehajo za ameriškimi sanjami. Iskren, žalosten in zabaven portret glasbenika na robu