Broker, težko pričakovano novi film japonskega filmarja Hirokazu Kore-ede, vključuje like, s katerimi bi težko navezali prijateljski stik; glavna junaka sta namreč sleparja Sang-hyeon in Dong soo, ki si služita denar z ilegalnimi posvojitvami zavrženih novorojenčkov (od todizhaja tudi izraz Broker). Ko mamica, ki je zaradi umora na begu pred zakonom, odvrže svojega otroka pred njunimi vrati, jo nenadoma preplavi krivda, zato se v družbi sleparjev odpravi na dolgo potovanje z enim samim ciljem; najti primerne nove starše za njenega otroka. Broker je tragikomični film ceste, ki nadaljuje Kore-edino fascinacijo nad življenju družbenih izobčencev, ki so po sili okoliščin prisiljeni sprejeti nenavadna zavezništva; tokrat imamo znova opravka z majhno, vendar izredno simpatično galerijo likov, med katerimi najbolj zasijeta veteran japonskega in južnokorejskega filma Kang-ho Song v vlogi ekscentričnega vodja druščine ter Lee Ji-eun kot srčika filma, saj odigra mater s konfliktnimi čustvi do svojega novorojenega sina, ki ga je v enem trenutku zavrgla, nato pa začne do njega čutiti močna materinska čustva. In njen odnos predstavlja osrednji motiv filma Broker; motiv venomer spreminjajočega se življenja, ki večkrat kot cesta vodi v nove in neznane smeri, med potovanjem pa se prebujajo razburkana čustva kot valovi v nevihti. Tisti, ki bolj podrobneje spremljamo kariero Kore-ede, se bodo najverjetneje zmrdovali nad tem, da film ponavlja vzorce njegovih prejšnjih filmov, kar je upravičena kritika, toda Broker ima preveč srca, duhovitosti in prisotnosti, da bi mu familiarnost lahko očitali. Eden od najbolj čustvenih in očarljivih filmov na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu.

Leo in Remi nista zgolj najboljša prijatelja, temveč sorodni duši. Zaveznika v dobrem in slabem, ki ves čas tičita drug zraven drugega. Njuno prijateljstvo pa trči ob slepo ulico s prihodom novega šolskega leta, ko se Leo v želji, da bi bolj ugajal vrstnikom, oddalji od Remija, kar privede do tragedije, ki za seboj pušča mnogo neodgovorjenih vprašanj in mučnih občutkov krivde. Belgijski filmar Lukas Dhont je že s svojim celovečernim prvencem Girl, ki spregovori o težavnih dilemah trans-balerine, nakazal, da ga interesirajo tematike soočanja in sprejemanja drugačnosti pri mladoletnih osebah in njegov najnovejši film Close sledi temu izročilu, četudi na rahlo nepredvidljiv način. Prva polovica filma, ki se v celoti posveča prikazu tesnega prijateljstva med Leom in Remija, daje občutek, kot da bomo priča belgijski različici poetične mojstrovine Moonlight o najstnikih, ki spoznavajo svojo istospolno usmerjenost, vendar pa Dhont v nadaljevanju zgodbo usmeri drugam in se osredotoča na posameznikovo soočenje z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Film očara z mnogimi čudovitimi podobami narave idličnega belgijskega podeželja in privlačno fotografijo, še bolj pa impresionirajo igralske predstave mladih naturščikov, katerim dialogi ter reakcije niso prirejene, ampak pristne in zato sila emocionalne. A navkljub mnogim močnim platem se zdi, da filmu Close nekaj manjka; verjetno največja težava izdelka je njegova familiarnost ter formulaičnost, ki se nekajkrat sicer uspe podrediti nepredvidljivosti, toda žal premalo, da bi film ob nastopu odjavne špice pustil kakšen globji vtis. Vse, kar Dhont tokrat počne, je dobro in morebiti je to največji problem; film je kompetentno odigran in posnet, hkrati pa nepretresljiv in – upal bi si celo reči – varen. Close je tako film, ki ste ga videli že neštetokrat, pa četudi je njegovo srce na več kot pravem mestu.