Lepotica in zver je klasična pravljica, ki je bila spisana v mnogih različicah in daleč najbolj priljubljeno, katero poznamo še danes, je ustvarila francoska pisateljica Jeanne-Marie Leprince de Beaumont. Pravljica o sprejemanju prave ljubezni, ki presega zgolj fizično privlačnost, je bila deležna tudi številnih filmskih adaptacij, seveda pa se večina gledalcev najbolj spomni čudovite Disneyjeve animiranke iz leta 1991. Navkljub temu pa ne gre za najboljšo adaptacijo omenjene pravljice; ta čast pripada češkoslovaški klasiki Beauty And The Beast v režiji legendarnega Juraja Herza, ki je pred tem že pustil močan vtis s kultno komično srhljivko The Cremator. Herzova intepretacija Lepotice in zveri ohranja okvirno pravljično zasnovo, vendar pa so tej dodani elementi temačne gotske grozljivke; Julie je hčerka revnega trgovca, ki je nekega dne zašel v skrivnostni dvorec in si zaradi kraje rože nakopal jezo bitja, podobnega orjaški ptici. Da bi rešila njegovo življenje, se Julie odloči odpotovati v dvorec, kjer z bitjem splete nenavadno prijateljstvo, ki pa se postopoma razvije v iskreno ljubezen. Beauty And The Beast je film, ki se zagotovo nikoli ne bo postaral ali pa postal produkt nekega pozabljenega časa; Herz je namreč ustvaril večno mojstrovino, ki po skoraj petdesetih letih še vedno izgleda neverjetno sveže, veličastno in predvsem ganljivo. Film ob pomoči osupljive scenografije, maske (videz moškega v ptičjem kostumu bi lahko brez težav izpadel smešen, vendar pa tokrat gledalca dejansko prestraši) in kostumografije ustvari vizualno privlačen svet, ki je enako pravljično očarljiv kot tudi gotsko zastrašujoč, k še boljšemu vzdušju pa prispevajo prepričljive igralske predstave (navduši predvsem čudovita Zdena Studenkova v vlogi Julie), nepozabna glasba, domiselna uporaba praktičnih učinkov in kakopak ohranjanje vsebinskega bistva pravljice Lepotica in zver z nekaterimi dobrodošlimi stilskimi spremembami. Beauty And The Beast je več kot film; je čudovita umetnina, ki bo gledalce vedno očarala kot tudi prestrašila.

Daddy, Father Frost Is Dead predstavlja celovečerni prvenec ruskega režiserja Evgeniyja Yufita, ki se je že pred tem s svojimi kratkimi filmi uveljavil kot mojster t.i. nekrorealizma, radikalnega umetniškega gibanja, ki je v 80. in 90. letih deloval kot protipol propagandni sovjetski kulturi. Pričujoči film je ohlapna priredba klasične vampirske pripovedke Vordulak Alekseja Konstantinoviča Tolstoja, le da vampirje nadomestijo živi mrtveci, zgodba pa je strukturirana kot skrajna politična alegorija o razpadu Sovjetske zveze, ki se je leta 1991 že znašla v “zombijevskem” stanju. Film spremlja biologa, ki želi zaključiti strokovno razpravo o posebni vrsti mišk rovk in odpotuje na turobno sovjetsko podeželje, da bi spoznal svoje sorodnike. Takoj ob prihodu spozna, da polja oblegajo zbegani in nasilni možje, ki se obnašajo kot živi mrtveci, obisk pri sorodnikih pa prav tako mine v bizarnem vzdušju, še posebej, ker družino ogroža domnevno že davno preminuli dedek. Daddy, Father Frost Is Dead je izrazito avantgarden film, ki se namerno distancira od komercialno dostopnih filmov; Yufita ne zanimajo pravila konvencionalne grozljivke o zombijih, ampak v svojem značilnem slogu film obogati s skrivnostno in temačno atmosfero, redkimi in mehanskimi dialogi, namerno odsotno igro ter morbidno simboliko, pod plastjo katere subtilno servira svoj politični komentar. Drzen umetniški pristop pa seveda terja svoj davek pri gledalcih, ki se bodo na Yufitov film odzvali s pričakovano mešanimi občutki; nekateri bodo v režiserjevi drzni umetniški viziji prepoznali briljanco, spet drugi pa bodo zaradi počasnega tempa in nejasne zgodbe globoko zafrustrirani, oboji pa imajo utemeljene razloge za svoja mnenja. Daddy, Father Frost Is Dead je globoko artistična rekonstrukcija zombijevskega žanra, ki prebrisano združi abstraktno, grozljivo in politično.