Eden od najbolj grotesknih pojavov digitalne dobe so nedvomno starši “influencerji”, ki širši javnosti servirajo svoje sterilno in marketinško sproducirano družinsko življenje skozi oči filtrirane resničnosti. Finska režiserka Hanna Bergholm se v satirični grozljivki Hatching tovrstne problematike loti na najbolj pretresljiv način, saj v ospredje ne postavi influencerje ter njihovo že vnaprej izgubljeno tekmo za doseg popolnosti, ampak jo bolj zanimajo posledice, ki jih tovrstne obsesije pustijo na njihovih potomcih. Glavna junakinja filma je namreč 12 – letna gimnastičarka Tinja, ki odrašča v grozljivo sterilni družini z videzom in imidžem obsedene matere influencerke, strahopetnim očetom ter zoprnim mlajšim bratom, ki se že spreminja v zrcalno sliko svoje matere. Med pripravami na kvalifikacije za turnir v gimnastiki v notranjost hiše Tinjine družine prileti vrana, katero mater hladnokrvno ubije, Tinja pa se znebi trupla in ob tem naleti na njeno jajce. Dekle je odločeno, da bo skrbelo za jajce, vendar pa se iz njega izleže pošast, ki postopoma začne pridobivati Tinjino podobo, kar posledično vodi do katastrofalnih in predvsem krvavih posledic. Hatching je nedvomno eden najbolj mučnih filmov letošnjega leta, saj skozi estetiko t.i. telesnih grozljivk v maniri zgodnejših del Davida Cronenberga, razgali tragično plat “družinskega influencerstva”, kjer so predvsem otroci podvrženim različnim oblikam zlorab in drugih duševnih stisk, saj starši delujejo kot fašistične figure, ki potomce dojemajo kot lastnino, izoblikovano po njihovih sprevrženih predstavah. Toda film gre v svoji kritiki influencerstva še dlje, saj skozi motiv leženja jajc izpostavi potlačene travme otrok, ki so prisiljeni živeti po norih pravilih svojih obsesivnih staršev. Bergholmova družinsko tragedijo začini z odličnimi igralskimi predstavami, namernim sterilnim videzom okolja ter šokantnimi preobrati, ki si upajo prestopiti mejo sprejemljivega in zadeti gledalca tja, kamor je potrebno, ne da bi ob tem film izpadel eksplotacijsko in ceneno. Hatching je udaren film, ki strese ravno zato, ker je tako blizu resnice.

Norveški filmar Eskil Vogt je širši javnosti morebiti najbolj poznan po kolaboraciji z Joachimom Trierjem, s katerim je spisal kritiško cenjeno romantično komedijo The Worst Person in the World, sedaj pa se predstavlja s svojim drugim celovečercem, fantazijsko srhljivko The Innocents. V filmu spremljamo deklico Ido, ki se v poletnih mesecih s svojima staršema in avtistično starejšo sestro Anno preseli v navidez mirno in idilično blokovsko naselje. Kmalu zatem se Ida in Anna spoprijateljita s sramežljivim vrstnikom Benom in Aisho, ki boleha za nenavadno kožno boleznijo, razkrito pa je tudi, da četverica poseduje skrivnostne (in tudi smrtonosne) nadnaravne moči, zaradi katerih je njihovo prijateljstvo postavljeno na preizkušnjo. Vogt vsaj na prvi pogled stopa po že večkrat videni poti razkrivanja težavnega vsakdanjika najstniških “posebnežev” oz. izobčencev, katerih frustracije, jeza in strahovi se materializirajo v – recimo temu – “superherojske” moči, pa četudi so te uporabljene izključno za širjenje bolečine in brutalnega nasilja. Film izvrstno lovi kontrast med s soncem in živimi barvami obsijanem blokovskim naseljem, kjer se glavnina zgodbe odvija ter pogosto nasilnim dogajanjem, vendar to še zdaleč ne pomeni, da je The Innocents eksplotacijska klavnica; Vogtov film je zaznamovan s počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti in potrpežljivosti, hkrati pa svojo zgodbo razvija tako, da ta predstavlja zaokroženo celoto šele v zadnji tretjini, ki – mimogrede – postreže z enim od najbolj napetih in emocionalnih finalnih filmskih obračunov in že zaradi tega se gledalcu splača vztrajati skozi bolj počasne trenutke filma. Posebej je treba pohvaliti tudi nastope otroških igralcev, ki so – vsaj za njihovo starost – izredno prepričljivi in avtentični, Vogt pa s spretnim obračanjem žanrskih klišejev ter suverenim pristopom do obravnavanih problematik uspe perfektno izluščiti bistvo zgodbe pred gledalčevimi očmi. The Innocents je odlična zmes fantazije, superherojskega patosa in grozljivke, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice.