Če je kateri podžanr filmskih grozljivk strašansko zlajan, so to filmi o zombijih, saj jih večina sledi isti prežvečeni formuli prikaza skupine ljudi, ki se mora ubraniti pred hordami počasnih (in posledično ne preveč strašljivih) živih mrtvecev v postapokaliptičnem svetu. Norveška srhljiva drama Handling The Undead, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisatelja Johna Ajvida Lindqvista (ta je bralcem najbolj poznan po kultnem vampirskem romanu Let The Right One In, ki je bil leta 2009 deležen enako odličnega filma) in v režiji Thee Hvistendahl, ne bi mogla biti bolj oddaljena od klasičnega zombijevskega filma, saj gre za počasno, kompleksno in atmosferično meditacijo na temo prebolevanja izgube bližnjega in sprejemanja smrti kot žalostnega, vendar nujnega dela življenja. Film je postavljen v norveško prestolnico Oslo, kjer začnejo nekega poletnega dne iz neznanega razloga mrtvi vstajati iz grobov in se vračati k svojim družinam, slednje pa se z nastalo situacijo soočajo na svoje nenavadne načine; tako med drugim žalujoči dedek izkoplje svojega vnuka, da bi ga vrnil njegovi globoko depresivni materi, tričlanska družina znova naveže stik z materjo, ki je umrla v prometni nesreči, medtem ko se starejša ženska na isti dan, ko pokolje svojo ljubimko, sreča z njenim “živim” truplom. Eden od najbolj nadležnih elementov filmov o zombijih je njihovo pogosto zatekanje k cenenosti in uporabi gravža, česar pa v pričujočem filmu ni na spregled; Hvistendahlova, ki je za film napisala tudi scenarij, svojo pozornost namenja temačni atmosferi, počasnemu razvoju zgodbe (še posebej polžja prva tretjina filma zna biti za gledalca močan zalogaj) ter specifični vizualni podobi širokih planov zapuščenih mestnih ulic in stanovanjskih kompleksov, ki reflektirajo turobno čustveno izpraznjenost glavnih junakov. Handling The Undead tako ni klišejska zombijevska grozljivka, ampak realistična psihološka drama, kjer so zombi personifikacija notranje stiske posameznikov, ki mrtve nočejo pustiti počivati v grobu.

Pajki spadajo med bolj osovražene živalske vrste (povečini neupravičeno), saj že zgolj s svojim videzom gomazečega bitja z dolgimi nogami marsikateremu človeku poženejo strah v kosti. Na ta strah močno računa tudi režijski prvenec francoskega filmarja Sebastiena Vaničeka z naslovom Infested, ki si za cilj zastavi, da gledalčev strah pred pajki samo še okrepi, ob tem pa se neizmerno zabava. Francoski šoker se odvija v notranjosti zanemarjenega stanovanjskega kompleksa, kjer ljubiteljski zbiralec insektov Kaleb prinese škatlo z nenavadno velikim eksotičnim pajkom. Seveda ne mine dolgo, ko pajek pobegne iz svojega domovanja in se začne izredno hitro razmnoževati, stanovanjski kompleks pa postane epicenter izbruha invazije pajkov različnih velikosti, ki se premikajo z nadnaravno hitrostjo in imajo strašljivo sposobnost prevzema nadzora nad samim človekom. Infested na prvi pogled sledi klasični formuli filmov o pošastih, kjer spremljamo skupino ljudi, ki je pahnjena v grozljiv boj za preživetje, toda Vaniček temu doda nekaj, s čimer se žal mnoge grozljivke dandanes ne morejo pohvaliti; z globino likov, nepredvidljivo in venomer napeto zgodbo ter celim kupom prizorov, ob katerem si bo mnogo “ljubiteljev” pajkov prestrašeno zatiskalo oči. Presenetljivo je to, da film po zastrašujočem uvodu gledalca ne bombardira takoj z akcijo, ampak prvo tretjino v celoti nameni prikazu osrednjih junakov in njihovih kompleksnih življenjskih usod, kar pripomore k temu, da je gledalcu za like vedno mar, ravno zato pa njihov boj s pošastnimi pajki izpade ne zgolj vznemirljivo, ampak presenetljivo čustveno. Film navduši tudi z dokaj realističnim izgledom pajkov in subtilnim družbenim komentarjem, ki se – sicer zgolj na osnovni ravni – dotakne razrednega boja med neprivilegiranimi in represivnimi sistemi. Infested resda nima močne konkurence na področju kvalitetnih grozljivk o pajkih, vendar se v tej kategoriji uvršča na sam vrh.