Evropski filmi | RAZGLEDANO

Švicarski dramatik in pisatelj Friedrich Dűrrenmatt (1921-1990) je leta 1958 spisal scenarij za kriminalni triler It Happened in Broad Daylight, ki si ga je sam zamislil kot rekonstrucijo klasične kriminalke z nekaterimi drznimi potezami kot so nerazrešen zaplet in pesimistični konec, kjer osrednji lik detektiva pade v brezno obsedenosti in avtodestrukcije. Film se je tem spremembam odpovedal in dostavil bolj klasično gledalsko izkušnjo s srečnim koncem, kar je Dűrrenmatta ujezilo do te mere, da je svojo “verzijo” pretopil v knjižno obliko in tako je nastal njegov najbolj znan roman z naslovom The Pledge, Requiem for the Detective Novel. Ta je dosedaj doživel lepo število filmskih adaptacij, a daleč najbolj zvesta je Twilight, dolgo leta širši javnosti nedostopen madžarski kriminalni triler Györgyja Fehérja, sicer rednega sodelavca veterana madžarskega filma Béle Tarra; dogajanje je postavljeno na megleno, deževno in blatno podeželje, kjer se zgodi okruten umor deklic, preiskave pa se loti detektiv, ki je tik pred upokojitvo in med lovom na morilca pade v brezno obsedenosti. Twilight je film, pri katerem se čuti neposreden vpliv Tarrinih filmov, saj imamo tudi tokrat opravka z dolgimi neprekinjenimi kadri, izredno počasnim tempom, skopo zgodbo in vzdušno črno-belo atmosfero, ki pritiče žanru klasičnega filma noir in psihološke srhljivke. Fehérjev lik tako ni klasičen film, ampak bolj meditativno in mračno potovanje, ki želi gledalcu pričarati nekaj, kar imenujemo izkušnja; z vrhunsko glasbo, perfektno atmosfero, naturalističnimi igralskimi predstavami in nekonvencionalnim obračanjem žanrskih klišejev na glavo film ustvari nekaj prav posebnega, kar je težko opisati z besedami. Ker pa gre za specifičen film, ta kakopak ni primeren za vsakogar, ki bi v njegovi počasnosti in misterioznosti našel zgolj razloge za negodovanje. Twilight je umetniško brezhiben izdelek, ki vlije žanru kriminalk ogromno kreativne svežine.

Ko je nizozemski režiser George Sluzier leta 1988 javnosti predstavil zagonetni psihološki triler The Vanishing, si verjetno ni predstavljal, da bo prejel telefonski klic legendarnega Stanleyja Kubricka, ki je film označil za enega od najbolj zastrašujočih filmov, ki jih je videl v svojem življenju. Takšna oznaka se zdi izredno visokoleteča, toda v primeru Sluzierjevega filma je več kot upravičena; The Vanishing je mučna odisejada v najbolj temačne predele človeške duše, kjer ni prostora za posameznikovo odrešitev ali srečni konec. Vse, kar je v filmu na spregled, vodi do šokantnega in brutalnega konca, ko se svet spremenil v osebni pekel, iz katerega dobesedno ni izhoda. Film spremlja nizozemski par Rexa in Saskio, ki preživljata počitnice v Franciji, vendar so te nenadoma prekinjene, ko Saskia izgine neznano kam. Tri leta kasneje je Rex še vedno obseden z iskanjem svoje nekdanje partnerke, vendar ga vsaka sled pripelje v slepo ulico, dokler ga nepričakovno kontaktira neznanec, ki trdi, da je odgovoren za Saskijino ugrabitev. Sluzier klasični zaplet o ugrabitvi osveži z elementi, ki jih dandanes srečujemo v marsikaterem psihološkem trilerju; od nelinearne pripovedi, ki pogosto preskakuje med različnimi časovnimi intervali, počasnega tempa, ki ne razkrije ozadja dogajanja vse do zadnje minute pa vse do zlovešče atmosfere, ki kontrastno zliva idilično vsakdanjost in temačnost, skrito globoko v človekovi podzavesti. Omenjene elemente Sluzier odlično zlije v mučno, frustrirajočo in hkrati fascinantno gledalsko izkušnjo, dopolnjeno z zastrašujočo glasbo, šokantnimi preobrati in odlično igro, še posebej Bernarda-Pierra Donnadieja v vlogi antagonističnega psihopata. In četudi film zaradi specifičnega tempa in načina podajanja zgodbe ne bo pisan na kožo vsakemu gledalcu, je The Vanishing še vedno eden od najbolj strašljivih psiholoških trilerjev vseh časov.