The Third Part of the Night (1971)

Rating: 8 out of 10.

The Third Part of the Night je celovečerni prvenec poljskega posebneža Andrzeja Žulawskega (1940-2016), najbolj znanega po kultni telesni grozljivki Possesion iz leta 1981, njegov prvi film pa je zaznamovan z močno osebno noto. Žulawskega je namreč navdihnilo življenje njegovega očeta Miroslawa, ki je bil za časa druge svetovne vojne zaposlen na medicinskem inštitutu, ki je z neetično metodo hranjenja uši s človeško krvjo iskal zdravilo za bolezen tifus; film spremlja Michala, ki mu nacisti ubijejo mater, ženo in sina, zato se v želji po maščevanju pridruži odporniškemu gibanju, vendar je že med prvo akcijo hudo ranjen in se zateče v stanovanje noseče ženske, ki je osupljivo podobna njegovi pokojni ženi. V želji, da bi ji pomagal, sprejme sodelovanje v medicinskem poskusku hranjenja uši s človeško krvjo, kar ga sčasoma pahne v brezno norosti in krivde, ki mu jo povzroča travmatična preteklost. Z vsebinskega vidika je pričujoči film zelo težko opisati, saj Žulawski v svojem značilnem slogu ne pristaja na konvencionalne pripovedne tehnike in zgodbo razvija nelinearno, kaotično, s pogostimi časovnimi preskoki in s popolnoma zabrisano mejo med resničnostjo in fantazijo. The Third Part of the Night svoj konfuzni slog prepričljivo uporabi za prikaz zastrašujočih razsežnosti nacistične okupacije Poljske, hkrati pa ponuja kompleksen vpogled v psiho posameznika, razklanega med vojno morijo in osebnimi travmami, med močnejše plati filma pa velja še omeniti vzdušno glasbo, zadušljivo kafkovsko atmosfero, prepričljive emocionalne igralske predstave ter izpiljeno vizualno podobo, kjer sprane barve in temačnost še bolj izpostavijo brezizhodnost položaja glavnih junakov. Zaradi pogosto zmedenega toka pripovedi je film kakopak naporen in frustrirajoč, toda oboževalci art-house provokacij bodo v The Third Part of the Night našli veliko razlogov za večkratni ogled.

Julie Keeps Quiet (2024)

Rating: 6 out of 10.

Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Leonarda Van Dijla je počasna, subtilna in tiha zgodba, ki se sooča s perečo in v času vzpona #MeToo gibanja zelo aktualno problematiko molka žrtev najrazličnejših oblik zlorabe ali nasilja. Žrtev je tokrat mlada in obetavna teniška igralka Julie, ki obiskuje prestižno teniško akademijo in je ena od vajenk priljubljenega trenerja Jeremyja. Ko ena od tenisačic iznenada stori samomor, šola sproži preiskavo, kjer pod drobnogled vzame Jeremyja, ki naj bi vplival na poglobljene duševne težavne pokojnice. Julie Keeps Quiet je naslovu primerno film o molku glavne junakinje, ki s preiskavo noče imeti ničesar, čeprav se kmalu pojavijo namigi na luknje v njenem odnosu s trenerjem, kar pa seveda lahko močno vpliva na njeno nadaljno teniško kariero. Van Dijl se s svojim prvencem subtilno loteva večnega vprašanja o tem, zakaj žrtve zlorabe ali nasilja tako dolgo molčijo; dogajanje, ki bi bilo v čezlužniških filmih najverjetneje napolnjeno z dramatičnimi preobrati, je umirjeno, melanholično in proti koncu že mučno, temu primerno pa so tudi prizemljene igralske predstave, med drugim tudi novinke Tesse Van den Broeck v naslovni vlogi, kar filmu doda potrebno dozo realizma in subtilnega luščenja problematike. Navkljub temu pa se zdi, da film Julie Keeps Quiet svoj naslov jemlje preveč resno in se pogosto zateka v molk kot pa v iskanje odgovorov, kar je moteče, še posebej, ko bi si lahko privoščil biti bolj jezen in celo radikalen. Namesto jasnejših namigov, ki pridejo do izraza šele v zadnjih minutah filma, se zgodba žal prepogosto zateka v ponavljajoče prizore teniških treningov in splošno razvlečenost. Julie Keeps Quiet je subtilna psihološka drama, ki pa od gledalca zahteva mnogo več kot mu na koncu dejansko podari.