Španska srhljivka Piggy, ki ga je po lastnem istoimenskem kratkem filmu posnela Carlota Pereda in zbudila ogromno pozornosti festivalu Sundance, se na površju odvija kot še ena zgodba o trpinčeni najstnici, ki po letih huliganstva in poniževanja zbere “pogum”, da udari nazaj in zadosti lastni definiciji pravice. In glavna junakinja pričujočega filma, Sara, ne bi mogla biti bolj zgovoren primer takšne osebe; sramežljiva najstnica živi v majhni vasici na španskem podeželju in pomaga staršem v mesariji, zaradi njene obilne postave je pogosta tarča nesramnih vrstnikov, doma pa jo terorizira avtoritativna mater, ki jo ošteva na vsakem koraku. Režiserka v prvi tretjini filma z nizanjem dokaj pretresljivih in težko prebavljivih scen Sarinega poniževanja na prepričljiv in subtilen način razgali tragično eksistenco glavne junakinje, ujete v zatohlost podeželskega primitivizma ter pomanjkanje pristne starševske ljubezni. Toda tisto kar film Piggy dvigne nad povprečje, je njegov okvirni zaplet; Sara namreč ni tista, ki se znaša nad huligani, ampak to v “njenem imenu” opravlja neznani moški, ki ugrablja Sarine huligane, dekle pa ob tem spoznanju ne obvesti nikogar, temveč trči ob težko moralno dilemo. Si Sarini rablji zaslužijo drugo priložnost ali pa je princip oko za oko, zob za zob zanjo bolj primeren? To provokativno in kompleksno vprašanje uspe Piggy kompetentno vnesti v žanrske konvencije najstniškega slasherja, hkrati pa s ščepcem črnega humorja in psihološke globine glavne junakinje (odlična Laura Galan) poskrbi, da film skoraj nikoli ne zapade v območje predvidljivega ali za lase privlečenega. Izjema je zgolj zadnja tretjina, ki nekoliko popusti v svoji radikalnosti in se odloči za bolj poenostavljene razrešitve konflitka, toda film navkljub temu venomer ohranja dobrodošlo udarnost in kompleknost, ki jih pri čezlužnikih močno pogrešamo. Piggy tako zmanjka nekaj drznosti, da bi postal mojstrovina, a kot celota funkcionira tako kot je treba in pri svojem serviranju neprijetnosti ne popušča vse do zadnje minute.

Španski režiser Paco Plaza je leta 2017 ustvaril nepričakovano uspešnico Victoria, nadnaravno strašljivko o mladem dekletu, ki med nedolžno igro z oujia ploščo prebudi starodavno zlo. Film je bil sicer medijsko napihnjen z oznako najstrašnejši film vseh časov, toda še vedno je šlo za vzdušno, napeto in zloveščo gledalsko izkušnjo, ki se je uspela rahlo dvigniti nad povprečje vsebinsko podobnih izdelkov. Po šestih letih zatišja je Plaza, upajoč, da lahko ponovi uspeh omenjenega filma, posnel predzgodbo Sister Death, ki se odvija v samostanu v povojni Španiji in v ospredje postavi mlado nuno pripravnico Narciso, ki je bila kot otrok priča čudežu, zato se čuti dolžno, da svoje življenje posveti Bogu. Toda ob prihodu je Narcisa priča grozljivim vizijam in nočnim moram, ki razkrivajo ne zgolj njene dvome v moč lastne vere, temveč tudi grozljivo preteklost, skrito za zidovi samostana. Sister Death je za današnje čase več kot dobrodošla imitacija klasične gotske zgodbe o duhovih, ki se resda ne uspe izogniti številnim žanrskim klišejem in splošni predvidljivosti zgodbe, vendar pa gledalca vseeno očara s čudovito scenografijo, maksimalno izkoriščen čar lokacije samostana, subtilnimi prizori strašenja in suspenza ter odlično igralsko predstavo Arie Bedmar kot sestre Narcise. Film, ki bi lahko v vsakem trenutku postal zgolj brezdušna reciklaža čezlužniških komercialnih grozljivk, se trdno oklepa psiholoških pristopov do strašenja gledalca in navkljub rutinski zgodbi nikoli ne zapade v dolgočasje. Sister Death je mala, očarljiva in nepretenciozna grozljivka za oboževalce klasičnih zgodb o duhovih.

Ocena