Evropski filmi | RAZGLEDANO

Če kje obstaja poklic, ki je v očeh javnosti pogosto degradiran in nerazumljen, je to poklic učitelja. Po eni strani gre za plemenito delo, saj je njegova osnovna naloga predajanje znana mlajšim generacijam, na katerih sloni prihodnost planeta, po drugi strani pa mora učitelj nase prevzeti cel kup odgovornosti in obenem ohranjati visok nivo potrpljenja, bodisi zaradi sistemskih napak bodisi zaradi vse bolj težavnih staršev, ki v svoji želji po tem, da bi svojemu otroku ponudili vse in še več, vzgojo podvržejo duhu dobe narcisoidnosti, strahu in celo sovraštva. Da se šolstvo pogosto ziba na krhkih temeljih, dokazuje tudi nominiranec za letošnjega tujejezičnega oskarja, dramski triler The Teacher’s Lounge, ki ponudi realističen vpogled v to, kaj se dogaja za stenami učiteljskih zbornic in hkrati razgali napake ne zgolj v šolskem sistemu, ampak družbenih hierarhijah nasploh. Film v ospredje postavi idealistično osnovnošolsko učiteljico Carlo (izvrstna Leonie Benesch), ki se po tem, ko njenega učenca obtožijo kraje denarja, odloči sama poiskati krivca, pri tem pa se zateče k neetični metodi, ki sproži cel kup tragičnih posledic tako za učiteljico, učence kot vodstvo šole. The Teacher’s Lounge se tematike šolstva, vzgoje, rasizma, psihičnega nasilja, manipulacij in t.i. kulture brisanja loteva na prav poseben način; zgodbo glavne junakinje zapakira v paranoični triler, ki v gledalcu namerno zbuja občutke nelagodja in živčnosti (tudi s pomočjo izvrstne glasbe), situacija, kateri je priča, pa postaja iz minute v minute bolj negotova in katastrofalna. Film je nepričakovano napet in poln kaotičnega suspenza, saj režiser in scenarist İlker Çatak celotno dogajanje predstavi kot učinek tragične snežne kepe, katerega ni moč zaustaviti. Ta pristop do razvijanja zgodbe je tvegan, vendar v tem primeru več kot uspešen, saj film uspe loviti ravnotežje med “akcijo” in umirjenimi trenutki, ki na subtilen in nevsiljiv način razgaljajo šolske hodnike kot državo v malem, kjer so otroci zrcalne slike svojih staršev. Drugače povedano; The Teacher’s Lounge ni zgolj film o težavnih razmerah v šolstvu, ampak tudi ogledalo konfliktne, diskriminatorne in narcisoidne družbe, ki skuša vsako stvar rešiti s kazanjem prstom na prvega grešnega kozla. The Teacher’s Lounge je film, ki gledalcu daje ogromno za misliti, pa četudi ne uspe odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in zgodbe ne pripelje do klasičnega epiloga. Nenazadnje večina stvari v naših življenje pride do te točke.

Norveški filmar Eskil Vogt je širši javnosti morebiti najbolj poznan po kolaboraciji z Joachimom Trierjem, s katerim je spisal kritiško cenjeno romantično komedijo The Worst Person in the World, sedaj pa se predstavlja s svojim drugim celovečercem, fantazijsko srhljivko The Innocents. V filmu spremljamo deklico Ido, ki se v poletnih mesecih s svojima staršema in avtistično starejšo sestro Anno preseli v navidez mirno in idilično blokovsko naselje. Kmalu zatem se Ida in Anna spoprijateljita s sramežljivim vrstnikom Benom in Aisho, ki boleha za nenavadno kožno boleznijo, razkrito pa je tudi, da četverica poseduje skrivnostne (in tudi smrtonosne) nadnaravne moči, zaradi katerih je njihovo prijateljstvo postavljeno na preizkušnjo. Vogt vsaj na prvi pogled stopa po že večkrat videni poti razkrivanja težavnega vsakdanjika najstniških “posebnežev” oz. izobčencev, katerih frustracije, jeza in strahovi se materializirajo v – recimo temu – “superherojske” moči, pa četudi so te uporabljene izključno za širjenje bolečine in brutalnega nasilja. Film izvrstno lovi kontrast med s soncem in živimi barvami obsijanem blokovskim naseljem, kjer se glavnina zgodbe odvija ter pogosto nasilnim dogajanjem, vendar to še zdaleč ne pomeni, da je The Innocents eksplotacijska klavnica; Vogtov film je zaznamovan s počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti in potrpežljivosti, hkrati pa svojo zgodbo razvija tako, da ta predstavlja zaokroženo celoto šele v zadnji tretjini, ki – mimogrede – postreže z enim od najbolj napetih in emocionalnih finalnih filmskih obračunov in že zaradi tega se gledalcu splača vztrajati skozi bolj počasne trenutke filma. Posebej je treba pohvaliti tudi nastope otroških igralcev, ki so – vsaj za njihovo starost – izredno prepričljivi in avtentični, Vogt pa s spretnim obračanjem žanrskih klišejev ter suverenim pristopom do obravnavanih problematik uspe perfektno izluščiti bistvo zgodbe pred gledalčevimi očmi. The Innocents je odlična zmes fantazije, superherojskega patosa in grozljivke, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice.