Špansko-francoska koprodukcija The Beasts na površju deluje kot še en ruralni triler, v katerem se spopadata podeželska tradicija in urbana modernost; v ospredju zgodbe je francoski par, ki se preseli na podeželje španske Galicije, da bi se tam ukvarjala s prenovami zapuščenih kmečkih hiš in se hkrati zbližala z naravo, pri tem pa se zapleteta v spor s lokalnima posebnežema, ki se od verbalnih žaljivk kmalu primeta za orožje in začneta dvojico resno ogrožati. Režiser in scenarist Rodrigo Sorogoyen je zgodbo filma povzel po resničnih dogodkih, ki se naj bi pripetili med letoma 2010 in 2014 v vasici Petin in v zlajano formulo ruralnih trilerjev vnesel nekaj svežine, četudi ne uspe docela ubežati formulaičnosti vsebine. Igralska zasedba je odlična, na čelu z Denisom Menochetom in Marino Fois v glavnih vlogah, ki svojima likoma dodata dobršno mero pristne človeške topline in všečnosti, zaradi katerih je tudi gledalec bolj emocionalno vpet v njun boj za preživetje. Odlika filma je tudi ta, da si vzame veliko časa za razvoj konflikta (četudi je že od prvega prizora naprej jasno, da med francoskim parom in galicijskimi vaščani vlada neprijetna napetost) in dogajanje napolni z veliko suspenza, hkrati pa zgodba nikoli ne zapade v pretiravanje in teatralnost. The Beasts je nasploh film, ob katerem ni moč trditi, da se zgodba pred nami ne bi mogla zgoditi, težava je zgolj v tem, da je v okviru žanra t.i. ruralnih trilerjev težko odkrivati toplo vodo in Sorogoyen je tudi zgolj napol uspešen. Zgodba filma krene točno tam, kamor gledalec pričakuje in si sposoja elemente iz klasik kot sta Deliverance in Straw Dogs, povrhu tega pa je še občutno predolg in absolutno ne upraviči svojih skoraj dveh ur in pol, kolikor traja. The Beasts morebiti ni film, ki pusti pri gledalcu trajnejšo sled, vendar pa je dovolj napet in učinkovit za vsaj enkratni ogled.

Bukarešta, jeseni 1972. Sedemletna vladavina romunskega predsednika Ceausescuja se je spremenila v komunistično tiranijo, ki med drugim želi zavarovati mladino pred “škodljivimi” vplivi zahoda. Slednjega v filmu Metronom simbolično predstavlja med mladimi priljubljena radijska postaja, ki predvaja glasbo izvajalec kot sta Jimi Hendrix in The Doors. V primežu hladnega in jeklenega režima pa se rojeva ljubezenska zgodba; občutljiva najstnica Ana se sooči z dejstvom, da se bo njen fant izselil iz države, poleg tega pa dekle med obiskom prepovedane zabave s svojimi vrstniki pristane v prostorih policijske postaje, kjer ji postavijo ultimat; izdati mora svoje prijatelje, v nasprotnem primeru pa je grozi zaporna kazen. Metronom jezdi na t.i. romunskem novem valu, katerega filmi pogosto prepletajo globoko osebne zgodbe in kritične poglede na železno roko preteklega komunističnega režima in v primeru filma režiserja in scenarista Alexandruja Belca je osrednji motiv ljubezen oz. bolje rečeno; prepovedana ljubezen. Četudi se zdi, da je ta motiv že dodobra zlajan, ga Belc osveži s tem, da zgodbo o mladih zaljubljencih ne polni s sentimentalizmom ter naivnostjo, temveč jo tudi v redkih sladkih trenutkih začini s trpko resničnostjo političnega nasilja ter paranoje, ki uničuje krhko mladost glavnih junakov. Film hkrati zaznamujejo tudi čudovito minimalistična fotografija, naturalistična igra ter premetena kontrastna struktura zgodbe, ki se v prvi polovici odvija skoraj kot sladka romantična drama, vendar pa v nadaljevanju nemudoma pridobi bolj temačne in pretresljive momente. Metronom je enako preprost kot tudi kompleksen film, ki bo gledalcem nedvomno stal v trajnem spominu.