All Quiet on the Western Front (1929) nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua velja za enega od najboljših (proti)vojnih romanov vseh časov, ki je z zastrašujočo natančnostjo in neizprostno brutalnostjo popisala travmatične izkušnje marsikaterega nemškega vojaka na zloglasni zahodni fronti za časa prve svetovne vojne. Roman je dosedaj doživel že dve filmski adaptaciji (l. 1930 in 1979), letos pa se jima je pridružila še tretja v režiji Edwarda Bergerja. Tudi tokrat gledalci spremljamo mladega in naivnega nemškega vojaka Paula, ki se v zadnjem letu vojne ves navdušen odpravi na zahodno fronto, vendar pa kmalu po prihodu v blatne in neprehodne jarke ugotovi, da čast in domoljubje na bojišču ne nosita nobene teže, saj si zgolj nepomembna statistika oz. eden od tisočih vojakov, ki čakajo na usodni strel iz sovražnikove puške. Zato ne preseneča, da o Paulu ne izvemo skoraj nič (s tega vidika je roman bistveno bolj poglobljen in informativen), saj je z ostalimi liki zreduciran na anonimnega pešaka in poslušen stroj za ubijanje, medtem ko je fokus filma nekje drugje; v enako uničujoči kot tudi absurdni naravi vojne. All Quiet on the Western Front je iskrena in brutalna moralka z močnim protivojnim sporočilom, ki svoje like s hladnokrvno držo pošilja v brezčutni in groteskni teater nasilja, hkrati pa beleži grozote na bojišču s kratkimi vinjetami, v katerih se prepletajo človečnost kot tudi zlo; prizori kot npr. kjer Paul najprej zabode sovražnega joka, nato pa ga s solzami na licu pestuje ali pa ko nemška vojska v zadnji uri pred dokončnim premirjem izkoristi čas za napad na sovražnikove linije, uspejo na genialen način izluščiti tragično bistvo nesmiselnosti vojnega obračunavanja. Da je film še bolj vzdušen, pa poskrbijo osupljiva vizualna podoba, tehnična izpiljenost (z izjemo na trenutke nekoliko nevmesne glasbene podlage), odlične igralske predstave ter ravno prav hiter tempo, ki upraviči epsko dolžino zgodbe. All Quiet on the Western Front je pretresljiv, neposreden in kaotičen prikaz mehanizma nasilja in norosti, ki ga uteleša vojna.

Nemška mladinska pustolovščina Night Forest se sprva odvija kot zgodba o zapletenem, a vendar ljubečem odnosu med očetom in sinom; osnovnošolec Paul spremlja svojega ekscentričnega očeta, ki je obseden z iskanjem skrivnostne jame v gorah in je v očeh meščanov označen za popolnega čudaka, vrednega psihiatrične obravnave. Edini, ki mu verjame, je seveda Paul in ko oče skrivnostno izgine, deček leto dni kasneje v njegovi pisarni odkrije dnevnik z zemljevidom, ki naj bi kazal pot do mistične gorske jame. Na tej točki se film spremeni v napeto pustolovščino, kjer Paul s svojim najboljšim prijateljem Maxom krene na potovanje skozi gozdove, da bi odkril jamo in hkrati ugotovil, kaj se je v resnici zgodilo z njegovim očetom. Night Forest je preprost in nepretenciozen film, ki spretno prepleta mladinsko dramo o bolečem odraščanju neprilagojenih dečkov ter pustolovski triler z elementi mistike. In četudi je zgodba bolj ali manj predvidljiva (z izjemo presenetljivo grenkega konca) in ne odstopa od žanrskih konvencij, bo mlajša publika v filmu našla ogromno razlogov za uživanje; za razliko od čezlužniških mladinskih filmov, ki postajajo vse bolj spolirani in nagnjeni k sentimentalizmu, se film režiserja in scenarista Andrea Hörmanna nikoli ne odmika od krute resničnosti in uspe gledalce med drugim nasloviti s problematikami nasilja v družini ter družbene izobčenosti. Film pa se hkrati lahko pohvali z izjemno čudovito in na trenutke sapo jemajočo fotografijo, dobrim smislom za humor in presenetljivo visoko mero suspenza. Night Forest je prisrčen mladinski film, ki odlično razume ciljno publiko in jo ne podcenjuje, poleg zabave in vznemirjenja pa uspe dostaviti tudi kakšno poučno sporočilo.