“Vaše težave so moje težave,” se glasi moto Julia Blanca (Javier Bardem), karizmatičnega lastnika uspešne tovarne tehtnic, ki vsaj na prvi pogled daje vtis dobrohotnega humanitarca in empatičnega poslovneža v svetu požrešnega in brezobzirnega kapitalizma. Toda Blanco je pod skrbno negovano fasado sinonim za volka, ki menja kožo, nravi pa nikoli; je namreč pokvarjen, preračunljiv in nemoralen blefer, katerega skrb za delavce prej kot na iskrenost spominja na odnos med sužnjem in lastnikom plantaže, ki se čuti dolžnega vtikati v zasebna življenja svojih podrejenih. Španska satirična komedija The Good Boss spremlja en teden v Blancovem življenju, ko se tovarna pripravlja na prihod ocenjevalne komisije, ki podeljuje regionalno nagrado za poslovno odličnost, “dobri šef” pa mora med drugim poskrbeti za zakonske brodolome svojih sodelavcev, jeznega nekdanjega uslužbenca, ki stavka pred vhodom v tovarno, hkrati pa vrže oči na mlado pripravnico, za katero se izkaže, da je hči družinskega prijatelja. Rdeča nit odličnega filma režiserja in scenarista Fernanda Leona de Aranoe je hkrati duhovit kot tudi trpek prikaz dvoličnosti sistema, ki navzven daje občutek popolne uravnoteženosti (to, da je Blanco obseden z uravnavanjem teže na tehtnicah, nikakor ni naključje, ampak zgovoren prikaz njegove manipulativne narave), vendar pa se navznoter sesuva vase in pušča za seboj splošni moralni kaos. Glavni adut film je kakopak znova karizmatična igra Bardema, ki znova dokaže svojo sposobnost vživljanja v raznolike vloge, tokrat pa se mu še posebej posreči, da gledalcu predstavi sila antipatičen, vendar vsekakor fascinanten lik. V veliko pomoč pa mu je tudi močan scenarij s pikrimi dialogi in črnim humorjem, ki venomer išče ravnotežje med duhovitim in neprijetnim. The Good Boss je satira, ki zbada na primerne načine in nas pod plastjo smeha znova spomni na žalostno resničnost našega vsakdana in kako smo ljudje iz dneva v dan podobni mrhovinarjem.

Polega Gasparja Noeja je avstrijski “enfant terrible” Michael Haneke eden od najbolj provokativnih, drznih in do gledalca brutalno neusmiljenih filmskih posebnežev, katerega filmi pogosto visijo na meji med fascinatnim, utrujajočim in včasih že kar odvratnim. Njegov deveti celovečerec, psihološki triler Hidden, se v ničemer ne odmika od režiserjevih stalnih tendenc k grajenju enigme, katere razrešitev morebiti sploh ni pomembna; tokrat se v labirintu paranoje, nezaupanja ter neprijetnega brskanja po preteklosti znajdeta zakonca Laurent, ki nekega dne prejmeta skrivnostno pošiljko z videposnetkom njune hiše, zraven pa je priložena krvava otroška ilustracija. Kmalu zatem se pred hišo pojavi nova pošiljka s posnetki, žena začne prejemati srhljive telefonske klice, medtem ko mož sumi, da se za identiteto zalezovalca skriva znanec iz mladosti z močno zamero v srcu. Hidden je film, ki že z uvodnim, več minut trajajočim statičnim kadrom hiše glavnih junakov, gledalcu nakaže, da bo moral ohraniti visoko mero potrpežljivosti, saj Hanekeja bolj kot trosenje sledi in namigov, ki bi pojasnili dogajanje, zanima težavna dinamika odnosa med zakoncema, ki ju grozeča skrivnost psihično vse bolj utruja ter v njuno navidez vzorno življenje vnaša nemir, izgubo zaupanja in krivdo. Haneke s premeteno potezo, da dogajanje venomer zavija v debelo meglico enigmatičnosti, uspe ustvariti napet, tesnoben in vzdušen film z močnim suspenzom in namerno zamolčanostjo bistva zgodbe pred gledalčevimi očmi. Je Hidden alegorija na kolektivno krivdo francoske družbe zaradi njene krvave in nasilne preteklosti v obdobju kolonizalizma? Gre za strašljiv triler, ki človeka svari pred neobvladljivim nadzorom, ki ga nad nami izvaja moderna tehnologija? Mogoče za namerno zakomplicirano, vendar v svojem bistvu preprosto družinsko dramo o izdanem zaupanju in potlačenih travmah? Kdo ve… Hidden skozi dve uri, kolikor traja, pušča vse možnosti odprte in ob pomoči vrhunskih igralskih predstav Daniela Auteuila in Juliette Binoche na gledalcu pusti močan vtis, pa četudi ob zaključku ne bo dobil odgovorov na temeljna vprašanja. Kot je bilo že nekajkrat povedano; včasih je potovanje pomembnejše od cilja.