Leta 2006 je svetovno literarno sceno pretresel dokumentarno zasnovani kriminalni roman Gomorrah italijanskega pisca Roberta Savianija, v katerem se je brezkompromisno in drzno lotil strukturiranja vezi vplivne kriminalne organizacije Camorre, ki predstavlja nevidno pest oblasti v južnem delu Italije. Literarna uspešnica, zaradi katere je Saviano postal tarča mafijskih groženj, se je dve leti kasneje preselila tudi na velika platna z istoimenskim kriminalnim epom v režiji Mattea Garroneja, ki si za ozrednji konflikt izbere resnično rivalstvo med dvema tolpama znotraj Cammore med letoma 2004 in 2005 in tega predstavi skozi usode različnih posameznikov, ki so na tak ali drugačen način povezani z mafijsko mašinerijo. Tako gledalci med drugim spoznajo 13 – letnega Tota, ki za mafijce dostavlja pakete z mamili, srborita najstniška prijatelja Marca in Cira, sicer oboževalca orožja in gangsterske klasike Scarface, ki skušata delovati neodvisno od ostalih tolp v njuni soseščini, svežega diplomiranca Roberta, ki se zaplete v sumljive posle z odlagališči strupenih odpadkov, zunanjega sodelavca Don Cira, ki se neodločen znajde sredi krvavega obračuna med tolpami ter krojača Pasquala, ki si s sklepanjem poslov z napačnimi ljudmi na glavo nakoplje jezo mafijskih konkurentov. Gomorrah nima neke okvirne zgodbe, ampak zgolj skače od usode enega posameznika do drugega ter z dobršno mero hladnosti in grobega realizma beleži pogosto nasilno dogajanje, kar se zdi tvegan, vendar razumljiv pristop; Garrone ne želi čustveno vplivati na gledalčevo razmišljanje, saj je jasno, da je tematika že sama po sebi dovolj brutalna in zgovorna in kot taka ne potrebuje odvečnih komentarjev. Ravno zato Gomorrah ne premore nobenega klasičnega zaključka ali sklepne misli, saj namen filma ni iskanje odgovorov, temveč zgolj neolepšan prikaz realnosti, ki se odvija pred očmi mnogih, pa četudi se ti pred tem mečejo pesek v oči. S tega vidika je film Gommorah svarilo pred nasiljem, korupcijo, sistematičnim uničevanjem človeških življenj in izdajami, ki predstavljajo vsakdanjik italijanskega organiziranega kriminala. Četudi bodo gledalec – vsaj v prvi polovici – imeli težave s sledenjem številnim likom, se proti koncu vendarle izoblikuje smiselno, pa četudi nedokončana celota, ki vzpodbuija k razmisleku o tem, v kakšnem svetu pravzaprav živimo in da si sploh ne moremo predstavljaji, kako spretno in nekaznovano meljejo mafijski zakoni mimo oči javnosti. In kar je še najhuje; nasilje se prenaša iz generacije v generacijo, trupla pa se samo kopičijo.

Nemška zaporniška drama Great Freedom se ponaša z zanimivo premiso; po koncu druge svetovne vojne v Nemčiji zavlada svoboda, ki pa je dana zgolj izbranim, medtem je mnogo posameznikov zaradi svojega “neprilagojenega” obnašanja trpi hude kazni, med drugim tudi sedenje za rešetkami. To doleti tudi Hansa (Franz Rogowski), ki je na podlagi 175. člena, ki kriminalizira homoseksualnost, večkrat poslan v zapor, film pa ga spremlja skozi tri različna obdobja; leta 1945, ko je takoj po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča vržen v ječo, leta 1957, ko med zaporniki spozna ljubezen svojega življenja in leto 1963, ko naveže intimen odnos z dolgoletnim tovarišem in obsojenim morilcem Viktorjem. Drugi celovečerec režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja se skoraj v celoti odvije v notranjosti neimenovanega zapora in razgalja grozljivo resničnost “svobodne” povojne Nemčije, ki je kazensko preganjala homoseksualce in jih degradirala na raven divjih živali, film pa hkrati ustvarja nenavaden kontrast med iskanjem resnične ljubezni za zidovi ustanove, kjer pogojev za ljubezen skorajda ni; nasilje, vsakdanja represija in toleranca do homofobije trčijo ob idilično razmišljanje glavnega junaka, ki si želi svobodne ljubezni. Meise poda vzdušen in dokumentarističen vpogled v povojne nemške zapore ter s pomočjo odličnih igralcev dobro izriše kompleksno dinamiko likov, zaradi katere zgodba nikoli ne postane sentimentalna. Žal pa ima Great Freedom to napako, da je predvsem na ravni predstavitve likov dokaj plitek in ne poda veliko razlogov, da bi nam zanje moralo biti mar; o glavnem junaku Hansu gledalec ne izve praktično nič, razen tega, da je homoseksualec, hkrati pa se zdi, da svoje ljubimce vidi zgolj kot objekte za potešitev lastnih seksualnih potreb. Film ne poda veliko razlogov, da bi bili čustveno vpleteni v usodo osrednjega lika, medtem ko so stranski še manj zanimivi in znova osredotočeni na eno samo karateristiko; da so bodisi geji ali narkomani. Great Freedom vsekakor ni slab film, toda res je škoda, da z vsem ponujenim potencialom izpade površinsko in na trenutke celo dolgočasno.