Za nepoučene; Dukla je bil rudnik na Češkem, katerega je leta 1961 doletela ena od najhujših rudniških nesreč v zgodovini države. Tedaj je v notranjosti rudnika izbruhnil močan požar, ki se je začel z bliskovito hitrostjo širiti po rudniških rovih, nesreča pa je zahtevala življenja kar 108 rudarjev, med katerimi je bil najmlajši star komaj 16 let. Dukla 61, češki TV film v dveh delih, odpira spomin na omenjeno tragedijo, okoli nje pa splete zgodbo o povsem običajni delavski družini, kjer je oče Milan zaposlen kot rudar v Dukli, njegovim stopinjam pa želi slediti najstarejši sin Petr, ki se odloči opustiti študij ter s službo v rudniku preživljati sebe in svojo nosečo dekle Jano. Prva polovica obsežnega družinskega epa je osredotočena na enako ganljiv kot tudi grobo realen prikaz težavnega odnosa med očetom in sinom, film pa hkrati brez odvečne nostalgične sentimentalnosti in neobčutljivosti odpre vpoglev v surovo okolje nekdaj izredno cenjenega poklica rudarja, kateremu delo ne predstavlja zgolj vir zaslužka, ampak pomemben del njegove identitete. Film izvrstno zajame vsa načela delavstva, katerih ne smemo pozabiti; tovarištvo, čast, solidarnost, surov smisel za humor ter ljubezen do družine, za katero rudarji v prvi vrsti prelivajo znoj in kri. Dukla 61 prepričljivo obudi obdobje Češke Republike v primežu komunističnega režima, pa vendar bi bilo zelo krivično trditi, da je film političen. Ravno nasprotno; namesto velikih idej in širokopoteznih družbenih sporočil se osredotoča na življenja spregledanih in na rob družbe odrinjenih posameznikov, hkrati pa ohrani določeno mero kritične drže, še posebej pri izpostavljanju opomina, da bi se tragedijo lahko preprečilo z npr. boljšim upoštevanjem varnostnih navodil. Dukla 61 je tako spoštljiv, čustven in spoštljiv poklon ne zgolj nesrečnim rudarjem, ki so preminuli v omenjeni nesreči, ampak delavskemu razredu nasploh.

Xhafer (Misel Maticevic) je v Nemčiji živeči kosovski priseljenec, ki vsaj na prvi pogled nima težave z integracijo v novo okolje; zaposlen je kot kemijski inženir v uspešnem podjetju, je poročen z nemško ženo, ki piše doktorat, hkrati pa je skrben oče treh otrok. A ko se po napornem dnevu v službi vrne domov, pred vrati hiše najde obešeno podgano. Ta incident sproži osrednji konflikt filma Exile, ki se sprva odvija kot socialna drama o nerazumljenem in šikaniranem priseljencu v primežu ksenofobične družbe, ki se hinavsko roga praktično vsemu, kar ga identificra kot človeka; njegovemu naglasu, navadam albanske kulture in celo “eksotičnem” videzu. Toda filma režiserja in scenarista Visarja Morine se premeteno odreče tako poenostavljeni in predvidljivi obravnavi priseljenske problematike, saj bi takšen pristop slej ko prej vodil v ceneno moraliziranje in pokroviteljsko sentimentalnost. Namesto tega Morina sklene zgodbo preusmeriti v vode enigmatičnega psihološkega trilerja, kjer je glavni junak postavljen pred neprijetno dejstvo; je njegova težavna intergracija v okolje posledica resnične ksenofobije ali pa ga – kot mu v določenem trenutku zabrusi žena – ljudje enostavno ne marajo, ker je aroganten in ciničen človek. Exile (v slovenskem prevodu Izgnanstvo) je tako drzen in provokativen film, ki presega običajno enostranska in ziheraška razumevanja problematik kot sta naraščujoča ksenofobija v sodobni družbi in težaven položaj priseljencev; izgnanstvo v naslovu je kletka, ki jo ustvari glavni junak in se preko nje sooči z lastno identiteto (ali izgubo le te). Ravno zaradi tega drznega pristopa ter z drugimi aduti kot so odlična igra, vrhunsko kafkovsko vzdušje in visoka mera suspenaza se film Exile povzpne med presežke sedme umetnosti, ki nas vedno znova opomni, da svet okoli nas ni tako preprost kot si želimo verjeti.