Vojna, omenjena v naslovu francoske socialne drame At War, je tista, ki se odvija pred našimi očmi skoraj vsak dan, a ji le rekdo namenimo polno pozornost; vojna ponižanega in sestradanega delavskega razreda zoper brutalen birokratski režim, podkrepljen s kruto kapitalistično logiko, kjer je dobiček pomembnejši od človekovega dostojanstva. Režiser in scenarist Stephane Brize, ki mu socialne tematike niso tuje, s pričujočim filmom gledalcem odpre vpogled v ozadje množične delavske stavke, ki izbruhne po tem, ko sicer finančno uspešna multinacionalka Perrin sklene zapreti eno od svojih tovarn v ekonomsko najbolj obubožani regiji v Franciji. S tem dejanjem bi delo izgubilo 1.100 zaposlenih, ki pa niso pripravljeni sprejeti takšne tragične usode, zato pod vodstvom sindikalista Laurenta (francoski igralski veteran Vincent Lindon) organizirajo revolt, ki iz začetniške delavske solidarnosti in upanja kmalu preraste v jezo, medsebojna obračunavanja in nasilje. At War je film, zaznamovan s strogo dokumentarističnim slogom in minimalistično pripovedno nitjo; o večini delavcev gledalec ne izve veliko (še največ razvoja je deležen Laurent), saj so njihove vloge zreducirane na statiste v stavki oz. na njihov boj za ohranitev službe, kar je v kontekstu filma pomembnejše od poglobljenih prikazov njihovega vsakdana. Kar pri filmu najbolj preseneti, pa je to, da Brize pri portretiranju stisk delavskega razreda ni niti malo sentimenalen ali pokroviteljski in brez cenzure razgali tragičnost misli, da revolucija oz. upor večkrat žreta svoje otroke in v delavcih prebudita dvome, strah in celo hinavščino. Pa vendar je At War v svojem bistvu še vedno film, ki na neolepšan, krut in radikalen način prikaže tragične razsežnosti donkihotovskega boja malega človeka s kapitalističnimi mlini na veter.

“Posvečeno tistim, ki jim možgani odpovejo pred srcem,” je razvidno v uvodnem napisu psihološke drame Vortex v Franciji živečega argentinskega provokatorja Gasparja Noeja, katerega filmi na tak ali drugačen način vedno zbudijo pozornost. Pogosto zaradi njihovega izrazite brutalnosti, eksplicitnih prizorov nasilja in režiserjevega brezkompromisne želje, da bi gledalcu pričaral karseda neprijetno izkušnjo, toda v primeru pričujočega filma se zgodi ravno nasprotno. Vortex je Noejev daleč najbolj umirjen, melanholičen, poetičen, pa vendar zato nič manj pretresljiv film o tragičnosti staranja in krhkosti iztekajočega se življenja. Noe gledalcu odpre pogled v stanovanje starejših zakoncev, ki se spopadata z zdravstvenimi težavami; Lui, ki ga odigra legendarni oče italijanskih slasherjev Dario Argento, je bolan na srcu, medtem ko zdravje njegove žena Elle (Francoise Lebrun) načenja demenca, med dvojico pa obtiči tudi njun sin Stephane (Alex Lutz), ki za seboj prav tako vlači cel kup težav, med drugim tudi odvisnost od mamil. Posebnost filma Vortex je v domiselni uporabi tehnike t.i. split-screena, kjer se Lui in Elle znajdeta v dveh ločenih kadrih, katera gledalec vzporedno spremlja; Noe to tehniko genialno uporabi v namen prikaza vse bolj odtujenega in pretrganega odnosa med zakoncema, ki živita vsak v svojem “filmu”, četudi se večino časa nahajata v istem prostoru. Film, ki venomer tiči v surovem objemu tragičnega realizma, na iskren, neolepšan, vendar nenavadno ganljiv način prikaže bridkost minevanja časa v obdobju, ko se posameznik zaveda, da nima več na voljo let, ampak zgolj dneve. In glede na to, da je Noe dosedaj večkrat brutalno provociral občinstvo, drama Vortex predstavlja veliko presenečenje, saj omenjenega filmarja le redko vidimo v tako prizemljeni, umirjeni in poetični drži. Lahko bi rekli, da je pričujoči film njegovo daleč najbolj zrelo delo v karieri, četudi ga nekoliko ubija pretirana dolžina dveh ur in pol, kar je posledica že omenjene pripovedne tehnike ločenih kadrov, ki zahteva, da je veliko prizorov posnetih v realnem času in s tem tudi razvlečenih. Navkljub temu pa je Vortex preveč iskren, čustven in prepričljivo solzav, da bi gledalcu uspel pobegniti iz spomiina.