Depresivna in utrujena delavka Sandra je v precepu; v petek zjutraj prejme telefonski klic s sporočilom, da bo izgubila službo na podlagi glasovanja njenih sodelavcev, ki so se odločali med njenim odpustom ali žrtvovanjem lastne povišice. Navkljub temu se ji ponudi možnost ponovitve glasovanja v ponedeljek, zato mora Sandra tekom vikenda poiskati sodelavce in jih prepričati, da bi ji pomagali ohraniti službo, vendar pa bi s tem izgubili zasluženo povišico. Ta naporna dirka s časom predstavlja osrednji zaplet filma bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna, sicer mojstrov socialnega realizma v sedmi umetnosti, ki se s pogosto strogo dokumentarističnim pristopom dotika nekaterih najbolj perečih problematik sodobne družbe. Brata Dardenne s filmom Two Days, One Night na površju prikazujeta trpeč položaj dehumaniziranega in podhranjenega delavskega razreda, hkrati pa svojo pozornost namenita tudi grajenju simboličnega spomenika tovarištvu in solidarnosti, ki prideta do izraza še posebej v takšnih ekstremnih situacijah kot je dobesedno prosjačenje ljudi, da se te usmilijo in se v imenu humanosti odpovejo svojemu zaslužku. Film se zaveda, da ima opravka z zapletom, ki ne more ponuditi enostavnih rešitev, zato se brata Dardenne znova prepustita vlogi nemih opazovalcev, ne pa razsodnikov, kot to radi počnejo v čezlužniških filmih. V zgodbi pred nami ni dobrih in slabih likov, so le ljudje, ki želijo preživeti in ne glede na njihovo odločitev jih gledalce ne more dojemati kot gole dobrotnike ali pohlepneže. Srce filma kakopak predstavlja glavna igralka, francoska diva Marion Cotillard, ki hodi skozi zgodbo z utrujenim obrazom ter shiranim telesom, s tem pa gledalec ne zgolj čustveno, ampak tudi fizično občuti njen boleč boj za preživetje. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo to, da z izjemo glavnega skoraj noben lik ni pretirano globok, vendar gre pri tem morebiti za namerno odločitev bratov Dardenne, da njihovo eksistenco zreducira zgolj na surov tek za zaslužek in obstoj. Two Days, One Night je močan, kruto realističen, pa vendar ganljiv poklon delavskemu razredu in njegovemu čutu za solidarnost, ki navkljub kapitalističnemu stroju ni izumrl.

Splav je ena od tistih družbenih tematik / problematik, ki vztrajno delijo javnosti na njegove zagovornike kot tudi goreče nasprotnike. Je splav načrtovan umor zarodka ali pa ima ženska pravico do svobodnega odločanja glede tega, kaj bo počela s svojim telesom? Na prvi pogled se zdi, da pretresljiva francoska drama Happening, posneta po istoimenskem romanu Annie Ernaux, zavzame stališče zagovornikov splava, vendar pa temu ni povsem tako. Še več; reči, da je pričujoči film režiserke in scenaristke Audrey Diwan, nekakšen propagandni pamlet za pro-abortus občinstvo, bi bilo izredno površno in žaljivo. Film je postavljen v leto 1963 in spremlja tragično zgodbo francoskega študentke Anne, ki nepričakovano zanosi, vendar pa (še) ni pripravljena postati mati, zato načrtuje splav. Toda v 60. letih je splav v Franciji ne zgolj prepovedan, ampak velja za tabu temo, o kateri ljudje niti potihem ne upajo govoriti, zato mora Anne najti nezakonite načine za izvedbo tveganega posega, hkrati pa svojo nosečnost skriti pred vrstnicami, starši in nesojenim partnerjem. Filmov na temo splava je sicer, toda Diwanin Happening spada med najbolj radikalne, boleče in srce parajoče prikaze omenjene problematike, še posebej zato, ker ne zavzame nobenega stališča, temveč s skoraj hladnim realizmom ter premeteno odsotnostjo prikaže notranjost stisko glavne junakinje (to upodobi fenomenalna Anamaria Vartolomei), ki se večino filma vrti v začaranem krogu zavračanja, izdaje ter strahu pred odločitvijo, zaradi katere se jih lahko življenje obrne popolnoma na glavo. Kot že rečeno; film ne obsoja ali pokroviteljsko poveličuje Annine odločitve, ampak razkrije eno od žalostnih dejstev, katerega mnogo nasprotnikov splava ne spredvidi. In to dejstvo je; tudi če splav prepovemo, se bo izvajal še naprej, le da bodo morali ženske iskati rešitve na tvegane načine, ki jih lahko stanejo tudi življenja. In Happening ta vidik predstavi na brutalen, neusmiljen ter radikalno surov način, s tem pa gledalec postavi pred neprijetna spoznanja o tem, da o problematiki splava morebiti ne ve toliko, kot je sam sprva prepričan. Happening je filmska različica kričanja na pomoč, ki se postavi na stran žrtve, vendar pri tem ohranja kritično distanco ter sofisticirano držo.