Belorusija, leta 1943. Dežela je opustošena zaradi brutalne okupacije nemških oboroženih sil in sredi tega nečloveškega kaosa se znajde mladoletni Flyora, ki se navkljub gorečemu nasprotovanju svoje matere pridruži partizanskemu odporniškemu gibanja. A kot naiven najstnik se Flyora niti ne zaveda tragične cene njegove sprva entuziastične odločitve; kmalu zatem je namreč vržen v mučno potovanje skozi belorusko apokalipitično pustinjo, kjer vladajo lakota, brezizhodnost, požgane vasi ter sadistični mazohizem nemške vojske, ki zvesto sledi führerjevemu načrtu iztrebljanja vsega, kar se zoperstavi t.i. višji arijski rasi. Come and See je primer sovjetskega filma, ki je bil žal vrsto let podvržen strogi cenzuri (režiser in scenarist Elem Klimov je film snoval dolgih osem let), svojo zasluženo veljavo pa je pridobil šele mnogo let kasneje. Da je film ob izidu dvignil ogromno prahu, ni presenetljivo; Klimova vizija druge svetovne vojne – ki je bila dotedaj v filmih že dodobra obravnavana – je namreč zanimiva kombinacija dveh navidez nerazdružljivih stilov; umazanega, brutalnega in krvavega naturalizma ter surrealnega, apokaliptičnega vzdušja, zaradi katerega se film na več mestih približa žanru grozljivke kot pa klasične vojne drame. Klimova mojstrovina, ki je tako s tehničnega kot vsebinskega vidika čisti umetniški presežek, ne odvrača pogleda od brutalnosti vojnega opustošenja, hkrati pa želi pri gledalcu zbuditi občutke tesnobe in brezizhodnosti na inovativne načine; “vohunska” kamera neprizadeto potuje po kraju dogajanja in hladno beleži mučenje in nasilje nad civilnim prebivalstvom, igralci pogosto strmijo naravnost v kamero in na subtilen način komunicirajo z gledalcem, k še bolj morečemu vzdušju pa pripomore izvrstna kombinacija klasične Mozartove glasbe in temačne ambientalne glasbe Olega Yangchenka. Za konce velja še omeniti izvrstno ekspresionistično igro, še posebej Alekseia Kravchenk v glavni vlogi, katerega preobrazba iz nedolžnega dečka v travmatizirano čustveno razvalino je naravnost osupljiva. Come and See je film, ki je bil pred svojim časom in še danes ostaja nepresežena filmska umetnina in najbolj brutalen, iskren in morbidno čaroben antimanifest vojni norosti.

Kadar je govora o razlikah med moškimi in ženskami, pridemo med drugim tudi do ugotovitve, da so ženske v najbolj občutljivih obdobjih svojih življenje pod hudim družbenim pritiskom. Kadar moški prestopi mejo 40. let, ni nič nenavadnega, če je samski, brez otrok ali družine, medtem ko se ženske že v poznih 20. letih znajdejo v eksistencialni stiski, saj jih nenapisana družbena pravila “silijo” v razmisleke o materinstvu, poroki ali vsaj resnejšem partnerskem odnosu, pa četudi ženska za to ni nujno pripravljena. To stisko skuša na grenko sladek način prikazati romantična komična drama The Worst Person In The World danskega režiserja Joachima Trierja; v njem v razponu štirih let spremljamo življenje mlade Julie (odlična Renate Reinsve), ki nerodno kobaca med iskanjem kariere, prave ljubezni ter splošnega smisla življenja v obdobju, ko je brezskrbna mladost samo še oddaljen spomin in nanjo čakajo izzivi dobe odraslosti. Trier spretno in s pravo mero edinstvenga skandinavskega humorja, trpkega realizma in rahle hollywoodske sentimentalnosti prikaže stisko glavne junakinje, ki nemudoma omreži gledalca s svojim prikupno zmedenim šarmom ter iskrenih pristopom, ki ga Trier uporabi pri analiziranju življenjskih situacij praktično vsakogar izmed nas. Ravno zato The Worst Person In The World ni zgolj lahkotno romantično razvedrilo, ampak tudi generacijski film o t.i. “pred-milenijcih” in njihovem strahu pred sklepanjem resnih zvez, sledenjem svojim sanjam ter izpolnjevanjem že omenjenih družbenih pravil. Takšnih filmov je sicer zadnja leta veliko, kar je tudi edina šibkost pričujočega izdelka; usoda glavne junakinje tega filma je usoda glavnih junakinj vsebinsko podobnih izdelkov, zato Trier sledi predvidljivi (upam si celo reči; formulaični) formi, četudi to nekajkrat uspešno prekine z nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi. Na srečo ta familiarnost materiala ni moteča, še posebej zaradi odličnih igralskih predstav, toplega humorja in srce parajočega epiloga, ob katerem smeh nadomestijo solze grenkega vsakdana. The Worst Person In The World ni pretirano izviren, je pa dovolj očarljiv in realen, da bo zbudil gledalčevo pozornost.