Filmi, ki tematizirajo grobo življenje za rešetkami, so gledalcem vedno znova fascinantni, saj s tem dobijo vpogled v vsakdan ljudi, do katerih iz takšnih ali drugačnih razlogov čutimo nekakšen odpor in moralne zadržke. Resda filmi kot je npr. Shawnshank Redemption ponujajo nekoliko bolj sočuten in celo ganljiv prikaz življenja za zaporniškimi zidovi, toda pri danski drami R tega naboja nikar ne pričakujte. Film režiserjev in scenaristov Tobiasa Lindholma in Michaela Noera že v uvodnih kadrih s sprano fotografijo, naturalističnimi igralskimi predstavami, dokumentarnim pristopom in skorajšnjo odsotnostjo glasbe nakaže, da imamo opravka z izdelkom, ki bo gledalcu služil kot močan udarec po licu. Zgodba filma je sicer preprosta in skorajda lenobno minimalistična; Rune je mlad prestopnik, ki ga zaradi nasilnega napada za dve leti pošljejo v zapor, kjer mu okoliščine niso prav nič naklonjene; zaradi lepega videza postane tarča pohotnih sojetnikov, življenje pa mu še dodatno grenijo nasilni in avtoritativni pazniki. Po spletu okoliščin in z dobršno mero iznajdljivosti se Rune uspe povzpeti po zaporniški lestvici, pa četudi si mora ob tem umazati roke in sodelovati pri tveganem poslu s preprodajo mamil. Glavna odlika in hkrati tudi slabost filma R je v tem, da ga bolj kot linearni potek zgodbe in osebnostna rast glavnega junaka zanima karseda grob in realističen prikaz brutalnih razmer v danskih zaporih, zatorej bodo gledalci, ki pričakujejo zgodbo z veliko akcije in preobrati, močno razočarani. R je skorajda trmoglavo ustaljen v enoličnosti zaporniškega vsakdana, kjer smo priča malo spremembam; tudi glavni junak, ki ima sicer vse možnosti za uspešno rehabilitacijo, se hitro podredi novi resničnosti in bolj kot želja po osebnostni rasti ga zanima okruten boj za obstanek. Tukaj ni prostora za dobre in slabe fante; vsi so v osnovi slabi, eni bolj, drugi pa manj, vsem pa je skupno to, da postavljajo lastno preživetje pred načela kot so zvestoba, čast in ponos. R je težaven, nasilen, grob in brezkompromisno krut film, ki bo najverjetneje razdelil gledalce, vendar pa je naloga umetnosti opozarjati, ne pa zgolj navdihovati in zabavati.

Poljska je država, ki je prepoznavna po svoji goreči religioznosti in žal tudi po pogosto skrajnih konservativnih stališčih, zato ni presenetljivo, da je bila satirična drama Corpus Christi, sicer tretji celovečerni film režiserja Mateusza Pacewicza, v domovini deležna izredno kritičnih odmevov s strani cerkvenih krogov. Še posebej zato, ker film tematizira sicer na Poljskem zelo pogost pojav šarlatanskih duhovnikov oz. ljudi, ki se izdajajo za božje odposlance; mednje spada tudi glavni junak pričujočega filma, 20 – letni Daniel (odlični Bartosz Bielenia), ki med prestajanje zaporne kazni doživi versko razsvetljenje in po odhodu na prostost zaide v zakotno vasico, kjer mu je odrejeno delo na žagi. Toda Daniel čuti, da je njegovo poslanstvo nekje drugje, zato se po spletu okoliščin začne izdajati za duhovnika, ki s svojimi nekonvencionalnimi pristopi poveže lokalno skupnost, travmatizirano zaradi prometne nesreče, katero je povzročil pijan voznik in vzel življenje šestih najstnikov. Navkljub ugledu, ki ga Daniel uživa, pa je samo vprašanje časa, kdaj bo njegova prevara razkrinkana. Nekateri gledalci bi rekli, da je okvirni zaplet filma banalen, vendar Pacewicz uspe zgodbo razvijati na izredno prizemljen in ganljiv način, še posebej zahvaljujoč izredno simaptičnemu glavnem junaku in hitro poistovetljivim stranskim likom. Osrednji motiv filma Corpus Christi je osebna zgodba glavnega junaka, ki je resda prevarant, vendar pa gledalec do njegovih dejanje ne more čutiti globjih zamer, saj film izpostavi čudovito ironijo; nekdanji kaznjenec, katerega življenje je bilo do neke točke zaznamovano s kriminalom, nasiljem, seksom, alkoholom in drogami, opravlja delo lažnega duhovnika na bistveno bolj iskren in human način kot marsikateri pravi duhovnik, njegovo razumevanje krščanskih naukov in realiziranje le-teh pa je že skoraj občudovanja vredno. V tem delu zgodbe se tudi skriva močan satirični naboj filma, ki se v osnovi roga pokroviteljski pobožnosti poljske družbe (to je razvidno preko kontrasta, kjer bogaboječi ljudje ob nedeljah hodijo v cerkev poslušati maše o odpuščanju, čez teden pa vdovi povzročitelja prometne nesreče pišejo grozilna pisma in po fasadi njene hiše puščajo obscene grafite) in moralni hinavščini klera, ki ga bolj kot sledenje božjim naukom skrbi lastni imidž. Corpus Christi je prefinjeno oster, subtilno satiričen in duhovit portret poljske družbe, hkrati pa je tudi ganljiva zgodba o pravi moči odpuščanja in spoznanju, da duhovniška oprava ne garantira vzornega božjega predstavnika.