Thomas Vinterberg velja za pionirja modernega danskega filma, saj je tlakoval pot umetniškemu gibanju Dogme 95 ter pred dobrimi 20. leti presenetil s provokativno družinsko sago Festen, ki je očarala z bizarnim črnim humorjem, pretresljivim razgaljanjem tabu tematik ter roganjem tradicionalnim družbenim portretom idiličnosti patriarhalnih družin. V svojem najnovejšemu filmu, komični drami Another Round, pa se posveča tematiki, ki je pravzaprav domača vsaki državi na tem svetu; kulturi pitja. Zgodba filma izhaja iz teorije norveškega psihiatra Finna Skarderuda o tem, da se ljudje rodimo z 0,5 promila prenizko ravnijo alkohola v krvi in da zmerna opitost vzpodbuja posameznikovo sproščenost, ustvarjalnost ter lažje premagovanje vsakdanjih težav. In glede na to, da so glavni junaki filma štirje srednješolski učitelji v srednjih letih, ki imajo težave z nezadovoljnimi ženami, tečnimi otroci in napornimi učenci, je pričakovano, da se četverica loti tveganega eksperimenta. Osrednji zaplet filma Another Round bi čezlužniki verjetno izrabili za kreacijo lenobne pijanske komedije, toda Vinterberg ubere bolj zahtevno pot in navkljub obilici značilnega skandinavskega črnega humorja postreže z resno, poglobljeno in kompleksno študijo glorifikacije kulture pitja in skorajda religioznega prepričanja družbe, da se rešitev za vsako težavo nahaja na dnu kozarca. To, da so glavni junaki učitelji, ki skrbijo za prihodnost mladih rodov, ni naključje; gre za ključni element filma, ki poudarja moralno dvoličnost družbe, ki skuša vzgajati mlado generacijo in jo učiti vzornega vedenja, hkrati pa povsem nekritično in naivno tolerira ekscesno uživanje alkohola. S takšnim pristopom bi film lahko v vsakem trenutku postal sentimentalen in pridigarski, vendar na srečo do tega nikoli ne pride. Ob tem se ne sme pozabiti na odlični igralski ansambel, kjer znova blesti Mads Mikkelsen, ki tokrat preseneti tudi z izjemnimi plesnimi sposobnostmi. Another Round je film, ki ga v današnjih časih obupno potrebujemo, še posebej, ker glorifikaciji pijančevanja ni videti konca.

Vojna tragikomedija Life Is Beatiful, sicer življenjski projekt italijanskega komika in filmarja Roberta Benignija, se na papirju igra s precej tvegano oz. neokusno idejo, ki grozote holokavstva prikaže s pomočjo chaplinovske fizične komedije. Slednja je še posebej izrazita v prvem delu filma, ki se odvija v zadnjih mesecih pred izbruhom druge svetovne vojne; Guido (Benigni) je dobrosrčna neroda židovskega porekla, ki se na smrt zaljubi v učiteljico Doro, ta pa je že zaročena z arogantnim bogatašem. Navkljub temu se par odloči za skupno življenje in na Dorin poročni dan pobegne na konju (dobesedno) lepši prihodnosti naproti. Kot že rečeno, je prva polovica filma zamišljena kot nostalgični poklon ne zgolj lepotam Italije in predvsem mestu Rim, ampak tudi legendarnim komikom kot je že omenjeni Chaplin. Takšen pristop deluje predvsem zato, ker Benigni že od nekdaj slovi kot mojster teatralnosti in burleske, tokrat pa se v vlogo vživi z vso dušo in srcem. Toda pričujoči film ni zgolj komedija, ampak hkrati odlično odigrana, čustvena in ganljiva romantična drama, ki v drugi polovici pridobi precej temačno ozadje, ko z nastopom 2. svetovne vojne nemška vojska odpelje Guida in njegovo družino v koncentracijsko taborišče. Benigni na tej točki ubere nenavaden pristop do prikaza vojnih grozot; Guido svojemu sinu prikrije resnost situacije in bivanje v taborišču predstavi kot nekakšno družabno igro. Zdi se noro, da bi Benigni takšno grozljivo tematiko uporabil v namene zbijanja šal, toda Life Is Beatiful proti pričakovanjem deluje tudi v teh “spornih” trenutkih; da, Guidova prizadevanja, da bi svojemu sinu prikazal dogajanje v taborišču kot del velikanske igre, so predstavljena humorno, vendar nas film hkrati nikoli ne pozabi opozoriti na tragičnost situacije in s tem razgali pravo sporočilo filma; očetova determinacija, da svojemu sinu prihrani trpljenje in travme ki bi jih nosil s seboj do konca življenja. Holokavst tako ni uporabljen v namene zbijanja šal, ampak kot tragično ozadje zgodbe, ki dokazuje, da tudi v najbolj nečloveških trenutkih ljudje ne smemo izgubiti na tisto, kar nas ohranja žive; ljubezen. Zato je Life Is Beatiful predvsem poklon ljubezni.