Duševne bolezni so že same po sebi zahrbtne, saj se jih ni moč znebiti s preprostim receptom ali pritiskom na gumb, povrhu tega pa lahko usodno vplivajo na posameznika, da njegovo obnašanje postane družbeno nesprejemljivo in celo nevarno. Še bolj tragično pa je, ko se mora s tovrstno boleznijo spopadati otrok, saj ta v fazi odraščanja šele spoznava samega sebe in mu veliko stvari, povezanih z njim, še ni povsem jasnih. Ne pomaga niti dejstvo, da družba psihične težave še vedno dojema kot tabu temo, o katerih se sme govoriti zgolj za štirimi stenami, nekateri pa so celo mnenja, da se te zna “ozdraviti” s fizičnim delom in ostrimi vzgojnimi prijemi. In ko je težaven otrok vržen v kolesje kaotičnega sistema, ki je oropan empatije, vzornih odnosov ter obseden z birokratskim obravnavanjem posameznika, ni moč pričakovati dobrih rezultatov. Žrtev tega sistema je tudi glavna junakinja filma System Breaker , komaj 9 – letna Benni, ki je zaradi svojih pogostih napadov agresije, močenja postelje in nasploh družbeno neprilagojenega obnašanja odrinjena stran od številnih skrbnikov, socialnih delavcev in celo njenih lastnih staršev. Film v dobrih dveh urah tako predstavi Bennijino iskanje ljubezni in sprejetosti, vendar pa se zdi, da z vsakim njenim korakom sistem nima posluha zanjo. System Breaker je neprijeten, vendar nujen film. Nujen v tem smislu, da brez zadržkov spregovori o izredno občutljivi problematiki psihičnega kolapsa deklice, ki je ne gleda na njena nepremišljena dejanja in grdo obnašanje še vedno žrtev. Žrtev travme, zaradi katere še vedno moči posteljo in ne pusti, da se kdo dotika njenega obraza. Žrtev vse prej kot urejenih družinskih razmer. Žrtev sistema, ki jo namesto s toplimi besedami hrani s pomirjevali. Nasploh pa je Benni žrtev tistih, ki si jo neusmiljeno podajajo, selijo iz ene vzgojne ustanove in druge, tisti redki socialni delavci, s katerimi celo vzpostavi globoko prijateljski odnos, pa imajo zaradi pravilnikov in drugih birokratskih zadev zvezane roke pri trajnem nudenju pomoči deklici. Režiserka in scenaristka Nora Fingscheidt z izredno natančno in poglobljenostjo oriše vsakdan problematične deklice, pri tem pa se trmasto oklepa strogega socialnega realizma, pristnih življenjskih dialogov in se hkrati distancira od hollywoodske sentimentalnosti. Vse te adute pa skrbno poganja odlična igra mlade Helene Zengel, ki s svojo prezenco izvrstno zajame težavno stanje glavne junakinje, ki hoče biti odrasla, četudi je globoko v sebi še vedno nemočen in ljubezni željan otrok. Iskren, boleče realističen in predvsem poučen film, še posebej za tiste, ki še vedno menijo, da so vzgojne klofute edino primerno sredstvo za discipliniranje otroka.

Ob ogledu najnovejšega filma legendarnega španskega filmarja Pedra Almodovarja je več kot očitno, da ta navdih za film črpa iz svojega lastnega življenja. Brez dvoma bi lahko rekli, da je Pain and Glory Almodovarjev najbolj osebni in iskren film, saj je težko prezreti režiserjeva prizadevanja, da bi svoje srce izlil na veliko platno in dal gledalcem priložnost, da pokukajo v njegovo dušo. V drami namreč spremljamo življenje filmskega režiserja Salvadorja (odlični Antonio Banderas, ki si oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca več kot zasluži), ki na stara leta živi v bledi senci svoje nekdanje slave; bori se namreč s pomanjkanjem navdiha, bolečinami v hrbtenici, katere skuša lajšati s kajenjem heroina, starimi zamerami ter melanholičim obujanjem spominov na svojo mladost, še posebej na tesen odnos s svojo materjo. Almodovar gledalca popelje skozi barvit in poetičen labirint čustev, človeških hib in neizpolnjenega hrepenenja, pri tem pa ne nikoli ne zapade v malodušje, samopomilovanje in pretirano zamorjenost. Ena od večjih odlik pričujoče male mojstrovine je namreč v tem, da tudi v najtežjih trenutkih ohranja smisel za humor in glavnemu junaku ponudi oporo, zaradi katere lahko prebrodi neprijeten proces staranja in se tudi v jeseni življenja znova rodi. Almodovar z lahkoto menjava časovna obdobja in tako med preteklostjo in sedanjostjo vleče mnoge vzporednice, drobne vinjete iz življenja glavnega junaka pa nam na subtilne načine mečejo drobtinice, preko katere ob koncu sestavimo njegov celovit psihološki potret. Film ob tem seveda ne pozabi, da je še vedno v službi vizualnega medija, zato postreže s čudovito, skorajda čustveno fotografijo, uglajenim počasnim tempom in že omenjeno poetičnostjo, ki brez osladnega simbolizma ustvari vsakdanje pojave neverjetno privlačne in obarvane z močno izpovedno noto. Pain and Glory je intimna mojstrovina španskega maestra, ki zaigra na čustvene strune, vendar hkrati deluje iskreno ter hudomušno.