Drama Styx je ugledala luč sveta v času, ko so v Evropi debate o begunski krizi še vedno vroče, polemične in polne si ekstremno nasprotujočih mnenj. Zdi se, da je v tem hrupu, ki je pogosto pogojen z ideologijo in politično manipulacijo, težko odkriti glas razuma, ki bi nam omogočal realističen pogled na omenjeno problematiko. Ravno na tem mestu se mora izkazati predvsem sedma umetnost kot glasnica tistih, katerih glas ostaja vedno znova zamolčan. V pričujočem filmu spremljamo reševalko Rike (odlična Sussane Wolff), ki med plovbo na odprtem morju nenadoma naleti na ladjo z begunci, ki se bo vsak čas potopila. Rike sprva želi nastali konflikt rešiti po diplomatski poti s kontaktiranjem oblasti, ki pa zavlačuje z reševalno akcijo, zato se odloči sama pomagati beguncem, pri tem pa na riziko postavi lastne zmogljivosti. Styx, ki je sicer poimenovan po mitološki reki, ki v grškem podzemlju ločuje svet živih in mrtvih, je izrazito naturalističen potret tematike, ki običajno zahteva dobršno mero sočutja in sentimentalnosti. Režiser in soscenarist Wolfgang Fischer se premeteno odpove pretiranemu politiziranju teme in namesto tega postreže s prepričljivo odigrano, intimno in hkrati surovo realistično zgodbo o ne zgolj preživetju, ampak predvsem nujnosti ohranitev čuta za pomoč sočloveku v najbolj težkih trenutkih. Ob vsej grozoti in temačnemu vzdušju pa film ne pozabi na kontrastne podobe morske narave, ki so enako čudovite kot tudi zastrašujoče, še posebej v širokih planih plovil sredi velikanskega morja, ko se tako gledalec kot junaki filma počutijo majhni in nemočni. Styx je enako preprost kot tudi zapleten film, saj skozi minimalistično zgodbo izpostavi tisto, na kar vztrajno pozabljam; da vsako življenje šteje.

Festen je prvi produkt umetniškega gibanja Dogme95, ki sta ga sredi 90. let zasnovala sloviti Lars von Trier ter režiser pričujočega filma Thomas Vinterberg. Skrajna oblika filmskega realizma, dosežena s tresočo kamero, neprečiščenim zvokom, grobo montažo in naturalistično igro je dosegla svoj vrhunec ravno z družinsko dramo Festen, ki s seboj prinaša elemente značilnega skandinavskega črnega humorja in psihološke tragedije. V ospredju zgodbe je številčna in premožna družina, ki praznuje očetov 60. rojstni dan, hkrati pa preboleva nedavni samomor najstarejše hčerke. Ko se na praznovanju pojavi njen brat dvojček z namenom, da vsem gostom razkrije prave razloge za njeno smrt, se družinska zabava spremeni v tragedijo. Festen vse elemente Dogme uporabi v svojo prid in ustvari že kar strašljivo realističen vpogled v navidez običajno družino, katero počasi razjedajo nerazčiščene travme in zamere. Gibanje kamere ustvarja občutek, kot da smo gledalci ves čas v središču dogajanja skupaj z glavnimi junaki, grob realizem in vrhunska igra pa nas skorajda prepričajo, da je to, kar gledamo, v resnici družinski home-made video, ne pa igrani film. Ravno zato je še toliko bolj pretresljivo, ko ne moremo ubežati srhljivim soočenjem med posameznimi člani družine, vendar pa se nas Vinterberg do določene mere usmili z vpletanjem humorja in odbitim obnašanjem nekaterih likov. Če iščete način, kako bi se seznanili z gibanjem Dogme, potem je Festen več kot idealen začetek.