Cuties (2020)

Cuties (2020) directed by Maïmouna Doucouré • Reviews, film + cast •  Letterboxd

Rating: 6 out of 10.

Mladinska drama Cuties francoske režiserke in scenaristke Maïmouna Doucouré ob izidu sprva ni dvigovala veliko prahu in bila deležna bolj ali manj pohvalnih ocen. Stvari so se začele konkretno zapletati šele, ko je film pod svoje okrilje vzel Netflix in s precej ponesrečenim marketingom sprožil val ogoročenja med javnostjo, kar je posledično vodilo do kar 9 milijonov preklicanih naročnin za omenjeno platformo. Razlog za takšen množični odpor so bile obtožbe, da je film nekakšna pedofilska promocija, ki pod krinko umetnosti seksualizira mladoletnice in njihovo vulgarno obnašanje dojema kot način izražanja osebne svobode. Glavna junakinja je namreč 11 – letna Amy, francoska priseljenka iz Senegala, ki se na prehodu iz otroštva v najstniško obdobje spoprijatelji s skupino deklet, ki se želijo prijaviti na plesno tekmovanje, vendar se uporniška Amy kmalu znajde razklana med strogimi pravili afriške kulture in željo po zbujanju pozornosti med svojimi vrstnicami. Film bi lahko sicer označili za tipično zgodbo o odraščanju, vendar se hkrati osredotoča tudi na težaven položaj mladih deklet, ki so vpeta v strogo patriarhalno urejeno družbo, hkrati pa bi rada okusila osebno svobodo, čeprav tudi ta za seboj povleče nemalo težkih posledic. So zgražanja nad filmom Cuties upravičena? Niti ne; drama ne seksualizira glavnih junakinj, ampak jih zgolj postavlja v težavno obdobje odraščanja, ko bi kot male punčke rade postale ženske, čeprav za to sploh še niso pripravljene. Vse, kar vidimo, je žal del naše vsakdanjosti in če se bomo venomer obračali stran od problemov, se ti ne bodo razrešili. Škoda le, da Cuties, ki je sicer dobro odigran in kompetentno posnet izdelek, ne bo močno prispeval k boljšemu razumevanju omenjene problematike, saj na mestih, ko bi lahko serviral jasno in glasno družbeno sporočilo, preprosto obmolkne in pusti vse viseti v zraku. Nasploh se zdi, da so zgodba in liki filma premalo raziskani in poglobljeni, ne pomaga pa niti to, da so prizori, kjer napol razgaljena mlada dekleta otresajo z zadnjicami in boki, vstavljeni v zgodbo precej nerodno in v namene cenene provokacije. Cuties se gledalcu resda odkupi z odličnim zaključkom, ki lepo povzame rdečo nit celotne zgodbe, a kljub temu se zdi, da bi film glede na zastavljeno problematiko lahko povedal mnogo več.

Les Miserables (2020)

I Miserabili, la "preziosa" tragedia suburbana della banlieu arriva online  e su Sky in attesa del grande schermo - La clip in esclusiva - Il Fatto  Quotidiano

Rating: 9 out of 10.

Znameniti klasični roman francoskega mojstra Victorja Hugoja z naslovom Nesrečniki je večplastno literarno delo, ki pa svoj glas poklanja revnejšemu sloju oz. tistim, katere družba (še posebej elite) vedno znova ponižuje ter obravnava kot divjo žival. Zato ni presenetljivo, da Hugojev roman s svojo sporočilnostjo predstavlja iztočnico za film Les Miserables, francoskega nominiranca za Oskarja za najboljši tujejezični film. V režijskem prvencu Ladja Lyja spremljamo dogajanje v pariškem predmestju Montfermeil (tu je Hugo tudi napisal omenjeni roman), kjer so napetosti med pripadniki različnih ras (od muslimanov, romov do temnopoltih priseljencev), nasije, verbalne grožnje ter revščina vsakdanji pojavi. Sredi te urbane džungle kaosa in nezadovoljstva se znajdejo tudi trije policisti, ki skušajo miriti napeto ozračje med lokalnim prebivalstvom, pri tem pa se poslužujejo tudi nelegalnih in moralno spornih metod. Prva polovica filma se odvija kot brutalno iskren, naturalističen in skoraj dokumentaren prikaz socialne bede tipičnega francoskega predmestja, hkrati pa s kratkimi vinjetami prikaže tesnobno vzdušje v tem delu Pariza, ki je kot sod smodnika tik pred tem, da eksplodira. Režiser Ly gledalca ne pita z melodramatičnimi triki ter površinskim simbolizmom (kot v podobnih izdelkih radi počno čezlužniki), ampak se zaveda, da je dovolj zgolj prižgana kamera ter skrbno spremljanje navidez nepomembnih epizodic, ki sčasoma začnejo pridobivati širšo sliko. Šele v drugi polovici se izpostavi zaplet z letečim dronom, ki slučajno posname, kako policisti brutalno ranijo dečka, obtoženega kraje levjega mladiča iz bližnjega cirkua, vendar se Ly ne prepušča akciji, temveč ostaja zvest svojemu prefinjenemu slogu, ki uspe kritično izpostaviti pogosto zlorabo policijskih pooblastil in kako je lahko pravica včasih sirota, ki ne more iz sebe spraviti nobenega glasu. Les Miserables je mojstrski prvenec jeznega, neposrednega in ostreg, vendar hkrati odgovornega filmarja, ki se zaveda, da tematike rasizma, policijskega nasilja in gluhe pravice niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled in da zgodovino pišemo ljudje, ne pa populistične parole in zdolgočasena motivacijska gesla. Zato ne preseneča, da se pričujoči film konča z vprašanjem, kdo bo tisti, ki bo prvi odložil meč in ugotovil, da nasilje rodi še več nasilja. Odgovora najverjetneje še lep čas ne bomo našli, toda Les Miserables je več kot pomemben prispevek k razumevanju časa in prostora, v katerem živimo.