Poljski režiser Pawel Pawlikowski je filmar, ki skozi preproste podobe, statične kadre in mnoge tihe trenutke razvije pripovedno nit, kateri se gledalec bodisi prepusti ali pa jo označi za pretenciozno napihovanje. Ida je njegov “klasični” film z vsebino, ki bi jo lahko zapisali v par stavkih; leta 1962 se mlada redovnica tik pred zaobljubo odpravi k svoji odtujeni teti, da bi odkrila, kaj se je v resnici zgodilo z njenimi starši. Večina filma se odvija na podeželju s pobeljenimi travniki in mrtvimi drevesi, s čimer Pawlikowski izvrstno zajame turobno atmosfero povojne Poljske, hkrati pa s sabo potegne občutke glavnega junakinje, ki doživlja notranjo krizo zaradi soočanja s preteklostjo, s tem pa je na preizkušnjo postavljena tudi njena vera. Najboljši deli filma je predvsem kontrastni odnos med zadržano in moralno neoporečno Ido in njeno teto, ki se predaja seksualnim užitkom, popivanju in brezbrižnim odnosom do ljudi. Njuna nasprotja v osebnostih namreč še bolj omajajo moralne temelje glavne junakinje, ki ostaja na razpotju; ali se bo v celoti predala načinu življenja, ki jih je bil podan v zibelko ali pa se bo osvobodila v svetu, za katerega ni povsem prepričana, kaj ji pripravlja. Težka moralna vprašanja in perfektna črno-bela fotografija, dopolnjena z odličnimi igralskimi predstavami, naredijo iz filma Ido užitek za gurmane sedme umetnosti, zna pa se zgoditi, da bo počasen tempo katerega gledalca tudi odbijal. Odločitev je kakopak vaša.

Zgodovinska romantična drama Cold War režiserja in soscenarista Pawla Pawlikowska, kateremu je uspel veliki met s trpko dramo Ida, se začne na zadnjem mestu, primernem za razvoj ljubezni; med ruševinami povojne Poljske, nad katero bedi senca komunizma in Stalinove trde roke. Tu se naključno srečata mlada pevka in glasbenik, med katerima se nemudoma prižgejo iskrice ljubezni, vendar pa jima nesrečna usoda in predvsem napete zunanje okoliščine niso najbolj naklonjene. Cold War skozi kratke vinjete, ki potekajo od leta 1949 pa vse do začetka 60. let, izpostavi magnetno privlačnost med glavnima junakoma, ki se venomer ločujeta in združujeta, pri tem pa film ne pozabi na zgodovinska ozadja, ki so z njuno romanco neposredno povezana. Struktura filma je zelo specifična in bo nekatere gledalce navdušila, spet druge pa pustila nekoliko hladne; Pawlikowski namreč ustvarja močne preskoke med posameznimi obdobji in se  bolj kot na dejanja glavnih junakov osredotoča na njihove posledice, ki ju pahnejo v neprijeten položaj. Navkljub temu moja malenkost ni dobila občutka, da je za kaj prikrajšana, saj film vsak preskok okvirno obrazloži in nam tako glavna junaka nikoli ne postaneta tuja. Zanimiva struktura filma pa je začinjena s čudovito atmosferično fotografijo, ki odlično zajame vzdušje sveta, v katerem se zaljubljenca nahajata; od osiromašene Poljske, eksotične Jugoslavije pa vse do pariškega glamurja. Glavna igralca sta v svojih vlogah prepričljiva, še posebej Joanna Kulig, ki poleg igralskega talenta poseduje naravno lepoto in glamuroznost, ki je dandanes žal redkost. Cold War ni film za vsakogar, toda njegova nekonvencionalna drža, dopolnjena z odlično vizualno podobo in čudovito zadržano igro zadane mnogo več tarč kot jih zgreši.