Danski dramski triler The Guilty se drži podobnega koncepta kot npr. filma Locke in Pontypool; celotno dogajanje je omejeno na eno samo lokacijo, zgodba pa se odvija preko serije telefonskih pogovorov. V ospredju pričujočega filma je policist Asger (Jakob Cegerden), ki opravlja delo telefonista na liniji za nujne primere (po domače povedano; linija 112) in tik pred koncem delovnega dne ujame klic na pomoč obupane ženske, ki jo naj bi ugrabil njen nasilni mož. Verjetno ni treba poudarjati, da se kmalu izkaže, da ni vse tako, kot se zdi in kmalu se zgodba o ugrabitvi in družinskem nasilju spremeni v nekaj bistveno temačnejšega in grozljivega. The Guilty je še vzoren primer filma, ki obdrži visoko raven suspenza in gledalca drži v napetosti vse do zadnjega kadra in to zgolj preko odlične predstave glavnega igralca, prepričljivih zvočnih učinkov ter zavite zgodbe, kjer – kot že rečeno – ni nič tako kot se zdi na prvi pogled. Navkljub temu, da je film zasnovan kot napeta dirka s časom, pa uspe ta najti nekaj mirnejših trenutkov, ki razgalijo pravo bistvo zgodbe; kako se mora posameznik soočiti z lastnimi napakami, zanje sprejeti odgovornost in se pomakniti proti čustveni katarzi, ki ga bo odrešila ali pogubila. Gledalce bi znal ujeziti nekoliko nenaden konec, ki pusti usodo glavnega junaka preveč odprto, kar pa ni tako velika in pomembna napaka. The Guilty bo v kratkem deležen tudi ameriške predelave, vendar vsi dobro vemo, kako se te ponavadi končajo; kot blede kopije izvirnika. In skoraj vedno je bolje, da ostanete pri izvirniku.

Film se lahko poveže z gledalcem na vse možne načine, včasih pa je le dovolj, da ima prvi preprosto zgodbo o preprostih ljudeh, ki se znajdejo v ne ravno preprostih situacijah. Na tak način bi lahko opisali italijansko kriminalno dramo Dogman, ki pripoveduje zgodbo o Marcellu, negovalcu psov iz obmorskega mesteca, hkrati pa naskrivaj preprodaja drogo in se druži z lokalnim nasilnežem Simoncinom. Ko slednji oropa trgovino njegovega dobrega prijatelja, se Marcello, ki je pri ropu posredno sodeloval, odloči zaščititi Simoncina in zato krene v zapor, leto dni kasneje pa se vrne na prostost z maščevanjem v srcu. Dogman je vzoren primer italijanskega filmskega realizma, ki temelji na izrazito naturalistični igri ter izogibanju melodramatičnim zapletom; pričujoči film ne bi mogel biti bolj približan resničnosti, ki nas obdaja, zato ne preseneča, da se gledalec nemudoma poveže z glavnim junakom, ki je v osnovi povprečen predstavnik delavskega razreda, zato je tudi njegov postopen padec v brezno nasilja in maščevalnosti toliko bolj čustven in pretresljiv. Režiser in scenarist Matteo Garrone prepriča s preprostimi širokimi kadri razpadajočega industrijskega mesta, ki uspejo zajeti ozračje zgodbe, majhnim številom stranskih likov, ki so vsi po vrsti dobro razviti ter nekaterimi ganljivimi prizori glavnega junaka, ko ta nasilje ter surovost nadomesti z ljubeznijo bodisi do svoje hčerke ali pa štirinožnih ljubljenčkov. Dogman je dokaz, da za odličen film ni potrebna grandiozna zgodba o ljudeh, ki spreminjajo svet. Včasih je že dovolj, da spremljamo življenja ljudi, ki enostavno želijo preživeti in hkrati najti smisel v svetu kaosa in nasilja.