22. julij 2011 je eden od najbolj črnih dnevov v zgodovini Norveške; desničarski skrajnež Anders Berhing Breivik je izpeljal brutalni teroristični napad na vladne prostore v Oslu, nato pa se je odpravil na morilski pohod po počitniškem taboru na otoku Utoya, kjer je pod njegovimi streli umrlo 69 ljudi. Slednjo tragedijo natančno rekonstruira napeta drama Utoya: July 22, posneta v realnem času in v enem samem neprekinjenem kadru, ki sledi glavni junakinji, najstnici Kaji (odlična Andrea Berntzen), katera skuša sredi popolnega kaosa najti svojo sestro in čimprej pobegniti iz otoka. Pričujoči film se v celoti osredotoča na sam napad in tako ne razlaga političnega ozadja, zaradi katerega je Breivik krenil na morilski pohod. Pravzaprav Utoya: July 22 ni film o Breiviku, saj mu režiser Erik Poppe ne želi nakloniti preveč pozornosti in namesto svoj trud vloži v brezkompromisno krut, apolitičen in napol dokumentarističen prikaz boja za preživetje enega od številnih mladih ljudi, ki so se tistega usodnega dne znašli na napačnem kraju in ob napačnem času. Breivik je tako zgolj nevarnost iz ozadja (njegova postava je vidna zgolj v dveh hitrih kadrih), ki preži na nedolžne najstnike, voajerska kamera pa s trmoglavim sledenjem glavni junakinji ves čas ohranja izredno visoko napetost. A Utoya: July 22 najbolj zasije v trenutkih, ko se panični tek za življenjem ustavi in skuša glavna junakinja v sebi ohraniti še nekaj preudarnosti in človečnosti, kar je najbolj razvidno v tragičnem prizoru poslavljanja od umirajoče vrstnice. Četudi se bo marsikdo upravičeno vprašal, če je snemanje takšnih filmov res potrebno, je Utoya: July 22 filmska tragefdija, ki razgali nevarnost naraščujočega političnega ekstremizma v Evropi, katerega žrtve so vedno tisti, ki bi preprosto radi živeli.

Legendarni ruski režiser Andrei Tarkovsky je v 70. letih na vrhuncu svoje ustvarjalne moči zaplodil kar dve klasiki žanra t.i. filozofskega ZF filma; Solaris in Stalker. Slednji je zelo svobodna adaptacija izvrstnega romana Piknik ob robu ceste bratov Strugacki, ki ohrani zgolj okvirni koncept, medtem ko znotraj le tega ustvari kompleksno zgodbo o univerzalnih temah kot so iskanje identitete, ustvarjalni procesi v umetnosti, trpljenje, razumevanje koncepta časa in prostora ter soočanje z minljivostjo oz. smrtjo. Tako roman kot film predstavita skrivnostno območje, imanovano Cona, katerega Tarkovsky predstavi v dvojni vlogi; kot prostor, kjer so zakoni narave in fizike popolnoma obrnjeni na glavo in tekom zgodbe kot nekakšna antioaza, kjer lahko vsak človek pride v kontakt s svojimi najglobjimi strastmi in posledično sreča samega sebe. Znotraj Cone spremljamo mistično potovanje treh glavnih junakov, med drugim tudi vodiča Stalkerja, ki za seboj nosi še posebej mučno vsakdanjost, zaradi katere ironično vedno znova beži nazaj na kraj, poln skrivnosti in nevarnosti. Stalker je film o potovanju v srce teme, proti sliki, ki nas hkrati privlači kot odbija, je kot film ceste brez ceste in jasnega cilja. S spranimi barvami, pristno atmosfero zapuščenega postčernobilskega okolja pred samo eksplozijo v Černobilu, izrazito naturalistično igro ter večplastno pripovedno nitjo, kateri mora gledalec nameniti ogromno pozornosti, je Stalker prvovrstna ZF klasika, ki požre vse čezlužne žanrske predstavnike za zajtrk. Še nikoli prej in potem namreč nismo bili deležni nečesa tako imenitnega in unikatnega. Ruska klasika.