Legendarni ameriški režiser in producent Roger Corman, senčni kralj ameriškega B-filma, je v začetku 60. let prišel na idejo, da bi posnel serijo celovečercev, ki temeljijo na kratkih zgodbah mojstra groze in suspenza Edgarja Allana Poeja, začenši z njegovo najbolj znamenito povestjo Propad hiše Usher. Film je za Cormana predstavljal velik podvig, še posebej glede na njegov sloves ekonomičnega ustvarjalca, ki je filmi ponavadi posnel v zgolj nekaj dneh in za absurdno malo denarja; proračun filma House of Usher je bil “neverjetnih” 300 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v dobrih dveh tednih, v glavni vlogi pa je nastopalo eno od tedaj največjih imen v žanru grozljivk, nepozabni Vincent Price v eni od svojih najbolj mračnih in kompleksnih igralskih predstav v karieri. Cormanov film dokaj zvesto sledi Poejevi zgodbi z nekaterimi popravki; osrednji lik je čedni mladenič Phillip, ki prispe iz Bostona v temačno močvirje, kjer se nahaja graščina družine Usher. Mladenič ob prihodu naznani, da je prišel obiskat svojo zaročenko Madeline Usher, ki pa je po besedah njenega skrivnostnega brata Rodericka (Price) na smrt bolna in kot taka ne sme zapustiti hiše, kar pa Phillipa ne odvrne od tega, da bi se z Madeline vrnil nazaj v Boston. Corman z obrtniško spretnostjo in obenem močno umetniško vizijo ustvari eno najboljših filmskih adaptacij Poejevih zgodb, katerim doda nekatere piščeve znamenite motive kot so živi pokop, smrt mlade lepotice, skrivnostne bolezni, ki rušijo temelje zaklete družine itd. Film je obogaten s preprosto, vendar efektno scenografijo, osupljivo vzdušno gotsko atmosfero, idealno kombinacijo suspenza in groze, domiselnimi praktičnimi in posebnimi učinki, briljantnimi in za tiste čase skoraj pionirskimi prizori psihadeličnega surrealizma ter kakopak vrhunskimi igralskimi predstavami osrednje trojice. House of Usher je Cormanova mojstrovina, ki se po inovativnosti in drznosti lahko primerja z marsikatero sodobno grozljivko.

Četudi je legendarni italijanski filmar Sergio Leone najbolj znan po vesternih, se je v drugi polovici 60. let želel distancirati od omenjenega žanra in začel snovati verjetno svoj najbolj ambiciozen projekt v karieri; epsko gangstersko dramo Once Upon a Time in America. Splet okoliščin pa je nanesel, da je studio Paramount uspel zasnubiti Leoneja za še en projekt, ki bi ga popeljal na divji zahod in s tem se je rodila ideja za Once Upon a Time in the West, enako razkošen kot tudi minimalističen western, s katerim si je Leone privoščil svojevrstni žanrski eksperiment. Okvirni zaplet predstavlja dokaj klasično pripoved o maščevanju; pohlepni železniški baron Morton se želi neuspešno polastiti zemlje, ki je v lasti Bretta McBaina, zato najame hladnokrvnega sadističnega morilca Franka (Henry Fonda), da umori Bretta in prepriča njegovo vdovo Jill (Claudia Cardinale) za prodajo zemljišča.Namesto tega se Jill odloči za maščevanje; na pomoč pokliče dvojico izobčencev Cheyenna (Jason Robards) in molčečega Harmoniko (Charles Bronson), da bi izsledila Franka in s tem maščevala moževo smrt. Pričujoči film v že svojem ikoničnem uvodu, ki postreže z enim najbolj napetih in brutalnih strelskih obračunov v zgodovini filma, dokaže, da se Leone samozavestno odmika od klišejev, ki jih je s prejšnjimi izdelki “pomagal” utrditi; namesto ultranasilnih strelskih obračunov in hitrega tempa se Once Upon a Time in the West posveča dolgim prizorom skrivnostne atmosfere, počasnega in kot struna napetega suspenza in razkošnih širokih kadrov velikanske puščave. Ta stilska sprememba je več kot dobrodošla in služi kot ustrezna nadgradnja Leonejevih prejšnjih filmov, zaradi česar se Once Upon a Time in the West uvršča med njegove najboljše celovečerce, s katerim se filmar hkrati izogne recikliranju lastnih idej in vsebinski repeticiji. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na izvrstne igralske predstave, kjer kraljuje predvsem Fonda v zanj netipični vlogi izrazitega negativca, stoični Bronson pa kot Harmonika predstavlja nekoliko drugačno interpretacijo ikoničnega “možakarja brez imena”, ki ga je pred tem utelesil Clint Eastwood. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da Once Upon a Time in the West predstavlja enega od Leonejevih ustvarjalnih vrhuncev in hkrati enega najboljših filmov vseh časov.