Preden sta Lana in Lili Wachowski očarala svet in spremenila filmsko zgodovino s kultnim ZF trilerjem The Matrix, je bilo njuno delo v Hollywoodu omejeno na pisanje scenarijev za drugorazredne akcijske kriminalke in intenzivne priprave na njuno prvo režijsko sodelovanje v soparnem erotičnem trilerju Bound. Film posvoji elemente klasične noir kriminalke, kjer se posameznikom z nesrečo v življenju ponudi mamljiva priložnost za pobeg in začetek novega življenja; tokrat sta to nekdanjega kaznjenka in lezbijka Corky (Gina Gershon), ki ji je zaupana prenova zapuščenega stanovanja in njena soseda Violet (Jennifer Tilly), sicer priležnica nevrotičnega Ceasarja (Joe Pantoliano), ki je zadolžen za pranje denarja za vplivnega mafijskega šefa. Ženski se hitro spustita v vroče razmerje, ki sčasoma rodi premeten, vendar zelo tvegan načrt odtujitve dveh milijonov dolarjev mafijskega denarja, navidez popoln načrt pa se kakopak kmalu sfiži. Bound se sicer ponaša z zapletom, ki ga je moč srečati v vsaki klasični noir kriminalki, vendar pa sestri Wachowski temu dodata močan lezbični podton, ki je tudi z današnjega vidika simpatično žgečkljiv in avtentičen; seksualni naboj filma nikoli ne zapade v eksplotacijo, še posebej zaradi izvrstne kemije med glavnima igralkama Gershonovo in Tillyjevo (slednja je s svojo naivno zapeljivostjo še posebej izstopajoča), ki vsaka s svojo osebnostjo pripomore k večplastnosti njune zapletene dinamike. Seveda pa se moč filma skriva tudi v njegovem izvrstnem smislu za suspenz, ki ga sestri Wachowski mojstrsko stopnjujeta do eksplozivnega in brutalno krvavega finala, ki pa nikoli ne preseže meje dobrega okusa. Bound je strašansko seksi, hudičevo napet in tudi po več kot treh desetletjih nevarno soparen erotični triler, ki se brez težav uvršča med najboljše predstavnike svojega žanra.

18. avgust leta 1973. Pet najstnikov v kombiju potuje skozi ruralne predele Teksasa in pri tem pomotoma zaide na posestvo družine sprevrženih kanibalov, ki kradejo trupla iz bližnjih pokopališč in iz njih izdelujejo pohištvo. Ta preprosti zaplet rodi krvavo klasiko The Texas Chain Saw Massacre režiserja in scenarista Toba Hooperja, ki je navdih za zgodbo črpal iz zločinov resničnega serijskega morilca Eda Geina in ob tem postavil temelje za razvoj podžanra grozljivk, imenovanega slasher. Hooperjev film, posnet za skromnih 150 tisoč dolarjev (zaslužil je vsaj šestdesetkrat več), je ob izidu nemudoma postal ne zgolj orjaška komericalna uspešnica, ampak tudi srhljiva klasika, ki je služila kot kritična refleksija tedanje Amerike, ki je bila še vedno obremenjena s posledicami vietnamske vojne, političnih afer in vse bolj očitne družbene razslojenosti. Kot je bilo že omenjeno, je bil film posnet za malo denarja, kar se ponekod pozna, še posebej pri rahlo amaterskih igralskih predstavah (z izjemo fantastične Marilyn Burns, ki je upravičeno postala ena od najbolj legendarnih “zadnjih deklet” v žanru grozljivk), vendar pa Hooper zelo spretno izkoristi pomankljivost omejenih finančnih sredstev in nameni veliko časa grajenju mračne atmosfere ter vzdušne minimalistične scenografije, ki že po vizualni plati perfektno ujame zatohlost in grobost ruralne Amerike in njenih umazanih skrivnosti. Preseneča tudi to, da film za slasher vključuje zelo malo dejanskega prelivanja krvi, vendar navkljub temu pozvroči, da se bo gledalcu obračal želodec in dvigal srčen utrip ob srhljivih likih in nepozabnih prizorih grotesknega psihološkega nasilja. The Texas Chain Saw Massacre je umazana ameriška klasika, ki s svojo dobesedno in metaforično motorko ostaja enako zloglasna kot pred petdesetimi leti.