80. leta so bila prežeta z neobremenjenim hedonističnim duhom, ki ga današnji moralni puritanci kakopak analizirajo kot “problematičnega”, še posebej ob pogledu na nekatere največje akcijske filmske klasike tedanjega časa. Ravno zato bi bilo filme tipa Predator preprosto odpraviti kot praznoglavo realizacijo t.i. moških fantazij, kjer se vsebina meri z ekscesnimi količinami testosterona, mišic in nasilja. Toda bolj natančen vpogled v klasiko režiserja Johna McTiernana, ki je v 80. in 90. letih postal prvo ime akcijskega filma, kaže drugačno sliko, ki v enaki sapi ponuja sledenje kot tudi rušenje žanrskih konvencij, le da so slednje bolj subtilne. Glavni adut pričujočega filma je njegova preprostost; skupina mišičastih komandosov, do zob oborožena s strelivom in nagnjena k serviranju duhovitih enovrstičnic, se pod vodstvom polkovnika Dutcha (Arnold Schwarzenegger) odpravi v južnoameriško džunglo, da bi rešila skupino pogrešanih politikov, vendar namesto tega odkrije nevidnega lovca, za katerega se izkaže, da je pošast iz drugega planeta. Predator je starošolska in čistrokrvna akcija, ki ponuja ogromno klasičnega šarma iz 80. let; posrečena kombinacija humorja, suspenza in groze, maksimalno dobro izkoriščena lokacija gostega pragozda, ki ob pomoči presenetljivo močne atmosfere in nepozabne melodramatične glasbe pri gledalcu sprosti močno dozo adrenalina in kakopak za 80. leta impresivni posebni učinki, še posebej izgled naslovnega antagonista, ki po strašljivosti ostaja tudi dandanes nepresežen. Lahko bi rekli, da je Predator plitek film, saj o likih ne izvemo praktično ničesar (skoraj vsi nastopajo kot prototipi akcijskih herojev iz 80. let), hkrati pa ponudi nekaj za lase privlečenih prizorov, toda – kot že rečeno – šarm in neobremenjenost filma sta enostavno premočna, da bi se jima gledalec lahko uprl. Nenazadnje pa gre za strašansko napet, brutalno zabaven in spodobno odigran film s celim kupom ikoničnih prizorov, ki jih še danes uvrščamo med najpomembnejša poglavja v zgodovini akcijskega filma. Prvorazredna akcijska bomba iz neobremenjenih 80. let.

William Castle, eden od velikanov ameriškega B-filma v 60. in 70. letih, se je zavedal, da za film ne potrebuješ zgolj spretnega režiserja, ampak tudi domiseln marketing, ki bo filme tudi uspešno prodal širši publiki. Z verjetno svojim najbolj znanim filmom, gotsko psihološko srhljivko House on Haunted Hill, se je posluževal t.i. Emergo trika, kjer se je med predvajanjem filma v kinodvorano spustil “leteči” okostnjak (ta v filmu “igra” pomembno vlogo) z jasnim namenom, da karseda močno prestraši občinstvo. Trik je obrodil sadove in iz filma naredil veliko komercialno uspešnico, vendar pa je Castlov celovečerec vreden omembe tudi zaradi tega, ker gre za presenetljivo provokativno, duhovito in predvsem strašljivo zabavo, ki tudi po več kot šestih desetletjih ostaja klasika znotraj svojega žanra. Premisa filma je enostavna; legendarni Vincent Price igra ekscentričnega milijonarja Fredericka Lorena, ki skupaj s svojo zarotniško ženo Annabelle organizira “zabavo” v hiši strahov, kamor povabi pet popolnih tujcev, katerim bo izplačanih deset tisoč dolarjev, če v hiši zdržijo do nastopa jutra. Na prvi pogled se zdi, da bi House on Haunted Hill odpravili kot drugorazredno robo za preganjanje dolgčasa, vendar pa je mnogo več kot to; gre za izredno premišljen in inteligenten hibrid med klasično zgodbo o duhovih in atmosferično detektivko, ki noče jasno nakazati, če so prikazni v filmu resnična grožnja ali zgolj produkt zblojene psihe glavnih junakov. Film kakopak ne bi bil uspešen brez fenomenalne gotske atmosfere, kot struna napetega suspenza odličnega igralskega ansambla ter sarkastičnega humorja, ki najbolj pride do izraza v pikrih besednih dvobojih med Frederickom in Annabelle. House on Haunted Hill se sicer ne uspe docela izogniti nekaterimi melodramatičnim trenutkom, nekatere gledalce pa bi znala ujeziti pretirano skrivnostna zgodba, toda še vedno gre za film, ki tudi ob pomanjkljivostih ne izgubi svojega starošolskega šarma.