Zombiji oz. živi mrtveci so poleg vampirjev najbolj priljubljene pošasti v žanru grozljivk, ki so uspeli preseči menjavo trendov v filmski industriji in ostati nepogrešljiv popkulturni fenomen vse do današnjih dni. Za masovno popularizacijo “živih” mrtvecev, ki vstajajo iz grobov in se hranijo z mesom živih, je kakopak odgovoren George A. Romero s svojim celovečernim prvencem Nighf of the Living Dead, ki ga je v gverilskih razmerah posnel za pičlih 120 tisoč dolarjev (med drugim je v njej nastopila povsem neznana igralska zasedba, večina filma pa je bila posneta na razpadajoči kmetiji, predvideni za rušenje), v blagajne pa je prinesel tedaj rekordnih 30 milijonov in hkrati požel odobravanje kritikov, ki so se strinjali, da je film nakazal rojstvo novega podžanra zombijevskih grozljivk. Premisa filma je zelo preprosta; gledalci spremljamo skupino sedmih preživelih, ki se pred nepojasnjeno invazijo živih mrtvecev zatečejo v odročno podeželsko hišo, kjer so se prisiljeni boriti za preživetje in čakati na rešitev, ki morebiti sploh ne bo prišla. V skladu z gverilsko produkcijo je Romerov film minimalističen in se poslužuje pričakovanih “ekonomičnih” potez kot so omejenost dogajanja na eno samo lokacijo, močno zanašanje na prikaz človeške drame v obliki konfliktnih odnosov med preživelimi, pojasnjevanje ozadja zgodbe preko radijskih in televizijskih poročil ter preprosti, vendar izredno učinkovito in za leta 1968 presenetljivo brutalni akcijski prizori. Night of the Living Dead navkljub nekoliko počasnejšemu začetku uspe zgrabiti gledalčevo pozornost, še posebej po zaslugi pristnih igralskih predstav (film je pomemben tudi s kulturnega vidika, saj je šlo tedaj za enega redkih celovečercev, v katerih v glavni vlogi nastopa temnopolti Duane Jones), preprostega, vendar tudi z današnjega vidika zastrašujočega videza zombijev, izvrstne dramatične glasbe ter šokantnega razpleta, ki gledalcu zastavi vprašanje o tem, kdo je sredi invazije živih mrtvecev resnična pošast. Night of the Living Dead je upravičeno ena od najboljših grozljivk vseh časov.

Čezlužna filmska industrija je v drugi polovici 90. let s pomočjo žanra mainstream grozljivk uspela ustvariti cel kup mladih zvezdnikov, ki so postali idoli najstnikov po vsem svetu; od Jennifer Love Hewitt, Josha Harnetta, Sarah Michelle Gellar pa vse do Neve Campbell, ki je z nastopom v ikoničnem satiričnem slasherju Scream (1996) postala ena od vidnejših “kraljic krika” 90. let. Naključje pa je naneslo, da je Campbellova istega leta posnela še eno grozljivko, ki je prav tako postala velika komericalna uspešnica in kultna roba; The Craft je fantazijski triler s sicer rahlo klišejsko zgodbo o osamljeni najstnici, ki se ob vselitvi v novo mesto spoprijatelji s tremi mladimi čarovnicami in začne prakticirati črno magijo, ob kateri se ji življenje sprva spremeni na bolje, vendar pa kmalu postane jasno, da vsak urok prinaša hude posledice za tistega, ki ga izpelje. Na vsebinski ravni je The Craft daleč od presežka; gre za še en stilsko dovršeni film o čarovnicah iz 90. let, ki uporabi motive črne magije in skritih urokov za moralno sporočilo o tem, kako se ne splača biti zloben in da se ti lahko vsako slabo dejanje maščuje kot brutalna karma. Kar film ves čas drži pokonci, je njegova izvrstna igralska zasedba, kjer največ pozornosti ukradejo tri “čarovnice” Fairuza Balk v eni od svojih najbolj ikoničnih predstav v karieri, Campbellova in Rachel True, medtem ko je glavna igralka Robin Tunney navkljub pogosti prezenci bolj dolgočasna in presenetljivo neizstopajoča. Režiser in scenarist Andrew Fleming navkljub občasni formulaičnosti ter plitkosti likov (z izjemo čarovnic so skoraj vsi liki nedodelani) uspešno lovi ravnotežje med najstniško melodramo in fantazijsko srhljivko ter dostavi prepričljivo kombinacijo smeha, drame in suspenza. The Craft je tipična mainstream grozljivka 90. let, ki pa vseeno očara s svojo spontanostjo in duhovitostjo.