Francoski filmar Luc Besson je bil do sredine 90. let v domovini zelo uveljavljen in cenjen avtor, ki je opozoril nase z ganljivo potapljaško dramo The Big Blue ter trilerjema Subway in La Femme Nikita, zato je bil klic s Hollywooda samo še vprašanje časa. Veliki met mu je dokončno uspel s provokativnim akcijskim trilerjem Leon: The Professional, ki ga je moč razumeti kot duhovno nadgradnjo že omenjenega Bessonovega hita o odpadniški agentki Nikiti, le da je dogajanje tokrat postavljeno na ulice soparnega New Yorka, naslovni junak pa je zadržani najeti morilec (Jean Reno), ki opravlja umazane posle za lokalnega mafijca in je prisiljen pod svoje okrilje vzeti 12 – letno siroto Matildo (Natalie Portman v svojem igralskem debiju), kateri skorumpirani in psihopatski policist Stansfield (Gary Oldman) pobije celotno družino. Leon: The Professional je film z ogromno grafičnega nasilja in temačnih trenutkov, vendar pa je v svojem bistvu nenavadna “buddy-buddy” akcijska kriminalka, ki meče fokus na razvoj odnosa med odraslim morilcem ter razigrano najstnico, eden od razlogov, da je bil film ob izidu deležen skeptičnih pogledov, pa je njegovo nesramežljivo spogledovanje z idejo, da se Matilda zaljubi v Leona, kar posledično vodi v mnoge trenutke, začinejene z enako neprijetno kot tudi duhovito erotičnostjo. Slednje se zdi kot zelo slaba ideja, toda Besson na srečo ta del zgodbe spretno obarva z dobršno mero samoironičnega humorja, kar pripomore k ohranjanju močne prijateljske kemije med osrednjima likoma, režiserju pa sta v veliko pomoč tudi izkušeni Reno, ki stereotipnemu liku najetega morilca doda ogromno osvežujočih prijemov in predvsem osupljivo dobra Portmanova, ki s svojo energično predstavo zasenči tako Renoja kot tudi sicer fenomenalno zlobnega Oldmana, ki znova dokaže, da so mu vloge zlikovcev pisane na kožo. S filmom kot je Leon: The Professional ni težko razumeti, zakaj je Besson v 90. letih veljal za enega od najboljših evropskih filmarjev; njegov občutek za eleganco in blockbusterski spektakel sta pričarala moderno klasiko, ki tudi po več kot treh desetletjih ostaja enako brutalna, izzivalna in očarljiva.

The Full Monty, ena od najbolj priljubljenih komedij 90. let, ki si je med drugim prislužila tudi nominacijo za oskarja za najboljši film (kar je za kroge filmske akademije redkost), se začne s kratkim promocijskim videjem, ki predstavi britansko mesto Sheffield in njegovo cvetočo jeklarsko industrijo. Nekaj desetletij kasneje je slika popolnoma drugačna; gospodarstvo je v zatonu, večina nekdanjih jeklarskih delavcev pa na cesti, med drugimi tudi Gary, ki se bori za skrbništvo nad svojim sinom ter Dave, ki ga načenja slaba samopodoba. Dvojica v želji po hitrem zaslužku pride na idejo, da bi s skupino znancev izvedla moški striptiz, ki bi celo presegel slovite Chippendales, saj bi v slačenju šli “do nazga”. The Full Monty se ponaša z zapletom, ki bi ga čezlužniki spremenili v ceneno seks komedijo z obilico vulgarnih šal, bebave golote in različnih ogabnosti, toda režiser Peter Cattaneo in scenarist Simon Beaufoy namesto tega ustvarita toplo, očarljivo in predvsem sila duhovito komedijo, ki motiv slačenja uporabi v namene prikazovanja posledic lažnega mačizma, objektiviziranja ljudi in predvsem moškega soočenja z lastnim ranljivim egom. Vse to film doseže s kombinacijo odličnih igralskih predstav (prednjačijo predvsem Robert Carlyle, Tom Wilkinson in Mark Addy), posrečenega življenjskega humorja, pričakovano čudovitega izbora seksi glasbe ter močnega čuta za naslavljanje resnih družbenih problematik kot so brezposelnost, depresija in impotenca. Kot celota je The Full Monty izredno zabaven film, katerega priljubljenost je vsekakor razumljiva, vendar pa ima svoj delež manjših težav kot so nekateri nedodelani liki in stranske štorije, ki se ne razvijejo v nič, kar bi bistveno vplivalo na osrednji zaplet filma. The Full Monty je tako nepopolna, vendar obenem izredno šarmantna komedija, ob kateri se lahko gledalec iskreno nasmeji in potoči kakšno solzo.