Morebiti gre zgolj za nostalgično zanko, toda 80. leta so bila specializirana za dostavljanje kvalitetnih mladinskih filmov o odraščanju, ki so brezhibno prepletali sproščen humor, naivno sentimentalnost in bridka spoznanja o trdosti realnosti, ki je kot grozeča senca prežala na mlade ljudi. Eden najboljših filmov na to tematiko, ki tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno uspešno kljubuje zobu časa, je tudi Stand by Me režiserja Roba Reinerja, sicer adaptacija novele Truplo legendarnega Stephena Kinga, ki je predstavljala tudi enega od njegovih redkih izletov zunaj žanra trilerjev in grozljivk. Tako film kot novela spremlja skupino štirih fantov iz mesteca Castle Rock, ki se v zadnjih avgustovskih dneh leta 1959 odpravijo na dolgo potovanje skozi gozdove, da bi našli truplo pogrešanega vrstnika. Stand by Me je ganljiva in duhovita slika odraščanja, preden se odraščanje sploh začne; glavni junaki na potovanju skozi idilično podeželje, kjer ne manjka bega pred bližajočimi se vlaki in lokalnimi huligani, hkrati pa narava poskrbi, da se fantom čas nenadoma ustavi in nameni trenutke za refleksijo lastnih življenj, ki so bolj ali manj disfunkcionalna. Film poganja nepozabni ansambel tedanjih mladih igralskih upov (Wil Wheaton, River Phoenix, Corey Feldman in Jerry O’Connell), ki prepričljivo utelesijo deško ranljivost in razposajeni hedonizem glavnih juankov, njihovo potovanje do cilja, ki prinese bridko katarzo, pa je pospremljeno z odličnim izborom glasbe (poleg naslovnega zimzelenčka je film napolnjen s hiti iz konca 50. let), pristnim realizmom, toplim humorjem in povečini tekočo pripovedno nit, polno nostalgične sladkosti kot tudi grenke melanholije. Resda bi filmu koristilo še dodatne pol ure, da bi gledalec lahko dobil več vpogled v zasebna življenja osrednjih junakov, toda Stand by Me je navkljub temu še vedno eden najboljših generacijskih filmskih portretov. Nostalgična klasika 80. let, ki ostaja zimzeleno večna.

Leto 1977. Disko vročica je na vrhuncu in z njo tudi pornografska industrija, ki je postala del filmskega mainstreama. V njej se naključno znajde tudi 17 – letni natakar Eddie (Mark Wahlberg), ki v nočnem klubu, v katerem je zaposlen, trči ob vplivnega pornografskega filmarja Jacka Hornerja (Burt Reynolds), ki v njem prepozna nov talent; je mlad, izredno dobrega videza in je hkrati lastnik nenormalno velikega penisa. Eddie, ki se preimenuje v zvezdniškega Dirka Digglerja, zelo hitro postane najbolj vroče ime industrije za odrasle, vendar kmalu na vrata potrkajo 80. let s spremenjenimi trendi; pornografija se začne seliti na video tržišče, Eddie pa začne zaradi neodgovornega hedonističnega načina življenja in odvisnosti od drog izgubljati nadzor nad samim seboj. Boogie Nights, drugi celovečerec enega najbolj vplivnih filmarjev 20. in 21. stoletja Paula Thomasa Andersona, je v svojem bistvu epska tragikomedija o mladem človeku, ki (pre)hitro doseže vrh sveta in še hitreje zgrmi proti dnu; takšne zgodbe so v sedmi umetnosti pogoste, vendar pa Anderson svojemu enako razkošnemu kot tudi čustvenemu eposu doda stilsko dovršen in avtentičen prikaz zlatega obdobja pornografije na prehodu iz 70. v 80. leta, pri tem pa ga bolj kot golota oz. njena fetišizacija zanimajo družbene posledice, ki jih je prinesel disko razvrat. Ta pristop se mu vsekakor dobro posreči, še posebej po zaslugi osupljive zvezdniške zasedbe (poleg Wahlberga in Reynoldsa blestijo še Julianne Moore, John C. Reilly, William H. Macy, Heather Graham in Don Cheadle), seksi soundtracka, izredno ostrega črnega humorja ter večplastne zgodbe, ki kompetentno prepleta osebno noto in družbeni komentar. Film sicer ne spada med Andersonove mojstrovine, še posebej zaradi nekaterih neizkoriščenih igralcev (Phillip Seymour Hoffman) ter poglobljenosti zgodbe, ki bi v drugačnem formatu (npr. kot miniserija) gledalca še bolj očarala. Navkljub temu je Boogie Nights eden od najbolj prepoznavnih in udarnih filmov 90. let, ki je začrtal kariero tedaj vzpenjajočega se Andersona.