Filmi britanskega režiserja Alan Clarke (1935-1990) so bili vedno predmet burnih razprav in moralne ogorčenosti, saj je šlo za brezkompromisnega filmarja, ki se tudi na vrhuncu vala množičnega cenzuriranja filmov in televizijskih serij v 70. in 80. letih, ni podrejal zahtevam puristov, ki so skušali “zavarovati” gledalce pred “škodljivimi” vsebinami. Njegov najbolj znani film, surova zaporniška drama Scum, je sprva zaživel kot televizijska igra, vendar jo BBC zaradi nasilne vsebine ni želel predvajati, zato jo je Clark spremenil v celovečerec, ob katerem si je lahko privoščil še več neposrednosti in brutalnosti, ki jo takšne vrsta zgodbe žal zahteva. Film je postavljen za zidove zapora za mladoletne prestopnike, kamor nekega dne prispe srboriti Carlin (rosno mladi Ray Winestone), ki sprva pasivno sprejema udarce in ponižanja sadističnih paznikov in sojetnikov, vendar sčasoma postane vse bolj spoštovan jetnik, sočasno z njegovo zgodbo pa gledalci spremljamo še bežne usode ostalih mladih zapornikov, ki se polega nasilja soočajo z rasizmom, psihičnimi težavami in spolnimi zlorabami. Scum je film, ki ne potrebuje pretirano zapletene zgodbe, saj je njegov fokus na neolepšanem prikazu srhljivih razmer v ustanovah, ki so vsaj navzven mladoletnim lumpom omogočale družbeno rehabilitacijo, v resnici pa so bile mučilnice, ki so želele karseda hitro zlomiti duha mladim zapornikom in jih na vse možne načine dehumanizirati. Clarkov film služi kot močna moralna klofuta, ki se ne zateka k sentimentalizmu ali vsiljivenju serviranju družbenega komentarja, saj dogodki pred gledalčevimi očmi govorijo sami zase; to je film, ki gledalca prisili, da ne umakne pogleda stran, kar mu uspe tudi s pomočjo pristnih igralskih predstav, grobe vizualne podobe in iskrenega naslavljanja problematik rasizma, homofobije in tolerance nasilja v zaporniških sistemih. Scum je zlovešča, nasilna in temačna zaporniška mojstrovina legende britanskega filma, ki jo tudi po skoraj pol stoletja ni mogoče utišati.

Filmi nedavno preminulega režiserja Davida Lyncha so pri gledalcih že pregovorno zbujali občutke zmede in nelagodja, vendar so tudi v najbolj okrutnih trenutkih uspeli najti humanost in lepoto, zaradi katerih je pogosto tragične zgodbe vendarle spremljala drobna luč upanja. Tega žarka, vsaj na neposreden način, ne boste našli v neo-noir psihološkem trilerju Lost Highway, ki v režiserjevi filmografiji ostaja nekoliko spregledan film, kar je po svoje razumljivo; gre za Lynchev daleč najbolj hladen, nasilen in surov izdelek, ki tudi po skoraj treh desetletjih predstavlja (pre)močan oreh za marsikaterega oboževalca pokojnega filmarja. Zgodba se vrti okoli saksafonista Freda (Bill Pullman) in njegove odtujene žene Renee (Patricia Arquette), ki začneta na dom prejemati skrivnostne videokasete, na katerih ju nekdo snema med spanjem. Ko Fred v nikoli docela pojasnjenem incidentu umori Renee in je poslan v zapor, se v celici nenadoma spremeni v mladega mehanika Peta (Balthazar Getty), ki v novem življenju vrže oči na ljubico lokalnega gangsterja (to v dvojni vlogi igra Arquettova) in se z njo spusti v nevarno razmerje. Lost Highway je zelo odprt, surrealen, nelinearen in vsaj navidez nekoherenten film, ki pušča ogromno prostora za interpretacijo, kar pa je tudi čar vseh Lynchevih filmov; režiser se tokrat domiselno poigrava s klišeji klasičnih filmov noir in te uporabi za namerno hladno, vendar kreativno analizo ranljive moškosti, uničujoče moči ega in tragičnih posledic toksičnih odnosov med spoloma. Film je zaznamovan tudi z izvrstnimi igralskimi predstavami, nekaterimi najbolj strašljivimi prizori v Lynchevi karieri, vzdušno temačno atmosfero, prebrisanim izborom glasbe, ki med drugim vključuje tudi izvajalcev instudiral metala (Nine Inch Nails, Marilayn Manson, Rammstein) in kompleksno zgodbo, s katero bo gledalec treniral svoj občutek za iracionalno razmišljanje. Lost Highway je Lynch v svoji najbolj hladni in kruti filmski obliki.